SODBA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 15. septembra 2016 (jezik postopka: nemščina)
„Predhodno odločanje – Obdavčenje – Davek na dodano vrednost – Šesta direktiva 77/388/EGS – Pravica do odbitka – Odločba 2004/817/ES – Predpisi države članice – Izdatki za blago in storitve – Odstotek njihove uporabe za negospodarske namene, ki je večji od 90 % njihove celotne uporabe – Izključitev pravice do odbitka“
V zadevi C‑400/15,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče, Nemčija) z odločbo z dne 16. junija 2015, ki je prispela na Sodišče 23. julija 2015, v postopku
Landkreis Potsdam-Mittelmark
proti
Finanzamt Brandenburg,
SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi D. Šváby, predsednik senata, J. Malenovský in M. Safjan (poročevalec), sodnika,
generalni pravobranilec: M. Campos Sánchez-Bordona,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Landkreis Potsdam-Mittelmark J. Wulf-von Moers, svetovalec,
– za nemško vlado T. Henze in K. Petersen, agenta,
– za avstrijsko vlado G. Eberhard, agent,
– za Evropsko komisijo L. Lozano Palacios in M. Wasmeier, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1 Odločbe Sveta z dne 19. novembra 2004 (2004/817/ES) o dovoljenju Nemčiji, da uporabi ukrep z odstopanjem od člena 17 Šeste direktive 77/388/EGS o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih (UL 2004, L 357, str. 33; v nadaljevanju: odločba o dovoljenju).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Landkreis Potsdam-Mittelmark (okrožje Potsdam-Mittelmark, Nemčija) in Finanzamt Brandenburg (davčni urad v Brandenburgu, Nemčija) zaradi davka na dodano vrednost (DDV), ki ga to okrožje dolguje za davčno obdobje 2008.
Pravni okvir
Pravo Unije
Šesta direktiva
3 Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23; v nadaljevanju: Šesta direktiva) je bila s 1. januarjem 2007 razveljavljena in nadomeščena z Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2009/162/EU z dne 22. decembra 2009 (UL 2010, L 10, str. 14). Ker se sporno davčno obdobje nanaša na leto 2008, se sklicevanje na Šesto direktivo razume kot sklicevanje na Direktivo 2006/112 ob upoštevanju korelacijske tabele iz Priloge XII k njej.
4 Člen 4(1) in (2) Šeste direktive je določal:
„1. ‚Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katero koli gospodarsko dejavnost iz odstavka 2, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.
2. Gospodarske dejavnosti iz odstavka 1 obsegajo vse dejavnosti proizvajalcev, trgovcev in oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi in dejavnostmi samostojnih poklicev. Za gospodarsko dejavnost se šteje tudi izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.“
5 Člen 6(2)(a) Šeste direktive je določal:
„Za opravljanje storitev za plačilo se štejeta:
(a) uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za zasebno rabo davčnega zavezanca ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, kjer je [DDV] za takšno blago v celoti ali deloma odbiten“.
6 Člen 17(2)(a) te direktive je določal:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčljivih transakcij, je davčni zavezanec upravičen odbiti davek, ki ga je dolžan plačati:
(a) [DDV], ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za blago ali storitve, ki mu jih je dobavil ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec.“
7 Člen 27(1) Šeste direktive je določal:
„Na predlog Komisije lahko Svet soglasno dovoli katerikoli državi članici, da uvede posebne ukrepe za odstopanje od določb te direktive, za poenostavitev postopka za obračunavanje davka ali za preprečevanje določenih vrst davčnih utaj ali izogibanja davkom. Ukrepi za poenostavitev postopka za obračunavanje davka ne smejo, razen v zanemarljivem obsegu, vplivati na znesek dolgovanega davka v fazi končne potrošnje.“
Odločba o dovoljenju
8 V točki 3 obrazložitve odločbe o dovoljenju je navedeno:
„Z ukrepom odstopanja se izdatki za blago in storitve v celoti izvzamejo od pravice do odbitka DDV, kadar se le-ti uporabljajo več kakor 90 % za zasebne namene davčnega zavezanca ali njegovih uslužbencev ali na splošno za neposlovne namene. Ta ukrep predstavlja odstopanje od člena 17 [Šeste direktive], kakor je bil spremenjen s členom 28f navedene direktive, in je upravičen zaradi potrebe po poenostavitvi postopka za obračunavanje DDV; ukrep le v zanemarljivem obsegu vpliva na znesek dolgovanega davka v fazi končne potrošnje.“
9 Člen 1 te odločbe določa:
„Z odstopanjem od člena 17(2) [Šeste direktive] je Nemčiji dovoljeno, da se izdatki za blago in storitve izvzamejo od pravice do odbitka DDV, kadar se le-ti uporabljajo več kakor 90 % za zasebne namene davčnega zavezanca ali njegovih uslužbencev ali na splošno za neposlovne namene.“
10 Člen 2 navedene odločbe določa:
„Ta odločba se uporablja do…
