Vsebino celotne on-line klepetalnice v pdf obliki si lahko naložite tukaj.
Prejeli smo račun dobavitelja iz EU (Italijo) za dobavo blaga. Dobava blaga, ki smo ga prejeli v dveh različnih datumih (in sicer je bila prva dobava 13.11., druga dobava pa 18.11.) je zajeta na skupnem računu izdanem 17.11. Datum dobave (upoštevaje kdaj tveganja preidejo od dobavitelja na nas) je datum prevzema blaga, kot izhaja iz prevozne listine. Imamo torej primer ko sta na istem računu zaračunani dve dobavi in sicer ena dobava je bila pred datumom izdaje računa in bi torej davčna obveznost nastala 15.12., druga dobava pa je bila izvedena po datumu izdaje računa in bi za to dobavo davčna obveznost nastala na dan prevzema blaga torej 18.11.. Kaj je v takem primeru pravilno? Ali to, da račun poknjižimo v dveh delih in DDV obračunamo v dveh različnih obdobjih ali pa je morda pravilneje da dobave obravnavamo kot celoto in ker je bila zadnja dobava po datumu izdaje računa DDV obračunamo v novembru? Na dobaviteljevem računu je zaračunana tudi prevozna storitev. Kako pravilno postopati v primeru, ko za blago in storitev zaračunana na istem dobaviteljevem računu obveznost za obračun DDV nastane v dveh različnih obdobjih?
Če pravilno razumem vprašanje, je dobavitelj za dobavo blaga, ki je bilo dobavljeno dvakrat znotraj enega meseca, izdal en račun. V kolikor je temu tako, menim, da bi bilo treba za namene pravočasnega obračuna DDV ti dve dobavi obravnavati ločeno. Vprašanje, ki se postavlja pa je, kako bo takšno dobavo poročal italijanski dobavitelj (predvidevam, da bo transakcijo v celoti poročal v rekapitulacijsko poročilo za november 2015?!). Če torej upoštevate stališče davčnega organa, bo obveznost obračuna DDV za blago, ki je bilo dobavljeno 13.11.2015, obveznost obračuna nastala na dan izdaje računa (torej 18.11.2015), za blago, ki je bilo dobavljeno kasneje kot je bil izdan račun, pa 15.12.2015, kot pravilno ugotavljate že sami. Če je storitev prevoza zaračunana ločeno od dobave blaga (torej ni zajeta v ceno tega blaga), potem menim, da se jo glede pravočasnosti obračuna DDV obravnava ločeno (tako je zaključil tudi angleški davčni organ).
Slovenska potovalna agencija nam je zaračunala dve letalski vozovnici za relacijo SLO-TURČIJA pri čemer DDV ni bil obračunan na podlagi 1. odstavka 99. člena ZDDV v povezavi z 1. odstavkom 55. člena ZDDV. Ena od letalskih kart je osebo zaposleno v tuji družbi iz BiH. Tuji družbi v BiH moramo sedaj prefakturirati letalsko karto. Ker prejeti račun potovalne agencije glasi na nas (slovenski DZ) delujemo pri naročanju letalske karte v svojem imenu in za račun DZ iz BiH in se torej šteje kot da smo storitev prejeli in dobavili sami (16. člen ZDDV). Je ravnanje pravilno če tujemu DZ iz BiH letalsko karto zaračunamo brez DDV? Katera je pravilna klavzula ki jo moramo navesti na računu? Ali je to da DDV ni obračunan po 1. odstavku 25. člena ZDDV-1 ali je pravilno navesti klavzule za oprostitev iz naslova mednarodnega prevoza potnikov. Kam vključimo izdani račun v obračunu DDV-O?
V svojem vprašanju navajate, da se je agencija očitno sklicevala na posebne določbe, ki veljajo za posebne ureditve za potovalne agencije. Zato se sprašujem, ali ste od agencije res prejeli le letalske karte, ali pa je šlo morda za organizacijo potovanja. Glede določbe, ki jih je agencija očitno navedla na računu, ki ste ga prejeli, bi lahko sklepala, da je šlo za več kot le letalske karte. V kolikor je temu tako, potem menim, da se tega prejetega računa v DDV evidence ne evidentira (kot namreč izhaja iz navodila za izpolnjevanje obračuna DDV, se računov od potovalnih agencij in organizatorjev potovanj, ki uporabljajo posebne postopke obdavčenja, v ta obrazec ne vpisuje.
Če bo vaša družba bosanskemu davčnemu zavezancu zaračuna izključno letalske karte (nič drugega), je treba najprej določiti kraj obdavčitve teh storitev. Skladno s prvim odstavkom 28. člena ZDDV-1 je kraj opravljanja prevoza potnikov kraj, kjer se opravlja prevoz, pri čemer se upošteva prevožena razdalja. Omenjeno pravilo, ki je povzeto po 48. členu Direktive o DDV, velja v vseh državah članicah enako. Upoštevajoč omenjeno pravilo, bi se torej štelo, da je v Sloveniji obdavčljiv le tisti del poti, ki ga je izvajalec prevozil po ozemlju Slovenije in le za ta del poti nadalje ugotavljati, ali gre za storitev, ki je oproščena plačila DDV. Za lažje razumevanje kompleksnosti primera, velja najprej pojasniti še nekaj dejstev. V Evropski uniji velja začasno pravilo, da je storitev mednarodnega prevoza potnikov lahko oproščena pri večini držav članic (z dovoljenjem EU), vendar ima Slovenija (tako kot druge mlajše države članice) te storitve pravico oprostiti le dokler se ista oprostitev uporablja v eni od držav članic, ki je bila članica Skupnosti 30. aprila 2004. Skladno z drugim odstavkom 49. člena ZDDV-1 je tako plačila DDV oproščen tudi mednarodni prevoz potnikov, razen mednarodnega cestnega prometa. Verjetno je tudi dejstvo, da je takšna storitev oproščena v večini držav članic, botrovalo temu, da je PZDDV, ki je veljal do 1.1.2010, vseboval še staro določbo 28. člena, kot sledi: >>Če kraj odhoda ali prihoda pri zračnem, pomorskem ali železniškem prevozu potnikov ni v Sloveniji, se šteje, da je celotna prevožena pot opravljena zunaj Slovenije. Kraj odhoda oziroma prihoda je tisti, ki je na vozovnici naveden kot kraj odhoda oziroma kot prvi namembni kraj.<< Na podlagi omenjene določbe tako na primer davčnim zavezancem niti prejetih niti izdanih računov za letalske karte, ki so se nanašale na mednarodni prevoz potnikov, sploh ni bilo treba evidentirati v slovenske DDV evidence in posledično poročati v DDV-O obrazec (npr. glej pojasnilo DURS št. 4230-29/2009-2, z dne 6. 4. 2009).
Ne glede na navedeno, pa je bila omenjena določba s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Ur.l. RS, št. 105/2009) ČRTANA, namesto slednje pa sprejeta nova določba 79a. člena PZDDV, ki še vedno velja: >>Mednarodni prevoz potnikov iz drugega odstavka 49. člena ZDDV-1 je prevoz potnikov v zračnem, pomorskem ali železniškem prevozu, pri katerem je kraj odhoda ali prihoda zunaj Slovenije. Kraj odhoda oziroma prihoda je tisti, ki je na vozovnici naveden kot kraj odhoda oziroma kot prvi namembni kraj.<< Na podlagi slednjega bi torej lahko utemeljeno zaključili, da davčni zavezanec, ki v svojem imenu zaračuna storitev mednarodnega letalskega prevoza potnikov, v svoje slovenske DDV evidence evidentira le tisti del zneska, ki se nanaša na pot, ki je prevožena po slovenskem zračnem prostoru (skladno s 1. alinejo drugega odstavka 2. člena ZDDV-1 je >>ozemlje Slovenije<< ozemlje pod suverenostjo Republike Slovenije, vključno z zračnim prostorom in morskim območjem, nad katerimi ima Republika Slovenija suverenost ali jurisdikcijo v skladu z notranjim in mednarodnim pravom). Ker je takšna storitev oproščena plačila DDV po prej omenjenem drugem odstavku 49. člena ZDDV-1 (takšno klavzulo bi bilo torej primerno navesti na izdani račun), bi torej davčni zavezanec le ta del opravljene storitve poročal v polje 11 (gre namreč za pravo oprostitev, ki ne vpliva na odbitek DDV). Preostalega dela poti pa se ne evidentira v DDV-O obrazec, pač pa le v stolpec 23 knjige izdanih računov.
Prejeli smo račun italijanskega dobavitelja za vzorce v višini 220 EUR. Zaračunali so nam tudi svoj davek. Za omenjeni račun navajajo da nam ga ni potrebno plačati-torej ga prejmemo zastonj . Ali omenjeni račun knjižimo v davčne knjige. Je potrebno narediti kakšne samoobdavčitve.
Zelo dobro vprašanje. Skladno z b. točko prvega odstavka 48. člena ZDDV-1 je plačila DDV oproščena pridobitev blaga, katerega uvoz bi bil v vsakem primeru oproščen plačila DDV v skladu s 1., 2., 3. in 5. do 12. točko prvega odstavka 50. ZDDV-1. Kot to določa 2. točka prvega odstavka 50. člena ZDDV-1, je plačila DDV oproščen uvoz blaga iz 51. člena ZDDV-1. Skladno s slednjim se med takšno blago po 15. točki uvrščajo tudi vzorci blaga neznatne vrednosti, ki so namenjeni za pridobivanje naročil tovrstnega blaga in ki so glede videza in količine neuporabni za kakršnekoli druge namene. Če gre torej v vašem primeru za tovrstne vzorce, potem menim, da se od pridobitve teh vzorcev DDV po sistemu samoobdavčitve ne obračunava. Morda bi sama takšen prejem le evidentirala med oproščene nabave (stvar diskusije, ali ta prejem obravnavamo kot neobdavčljivo transakcijo po a. točki drugega odstavka 7. člena ZDDV-1 ali pa kot oproščeno pridobitev, ki se jo evidentira v polje 33 DDV-O obrazca v neto vrednosti). Kar pa me bega v vaši situaciji pa je to, da je dobavitelj na dokumentu očitno obračunal lokalni DDV, kar je nekoliko nenavadno, saj pravila glede obravnavanja poslovnih vzorcev v vseh državah članicah veljajo enako. Če bi se v vašem primeru zgodilo, da davčni organ tega blaga ne bi obravnaval kot poslovne vzorce, kot so opisani zgoraj in bi šlo za drugačno brezplačno blago, pa bi bilo treba upoštevati tole mnenje davčnega organa št. 4230-125/2009-2, 23. 7. 2009.
Samostojni podjetnik (ni zavezan za DDV) bi opravljal strojne usluge (bager) v Avstriji za fizične osebe in za firme (so davčni zavezanci). Kako je z izstavitvijo računov in ali se mora registrirati za namene DDV v Sloveniji oz. Avstriji?
Vprašanje je nekoliko nejasno, saj niste navedli, ali gre v zadevnem primeru za najem bagerja skupaj z upravljavcem, ali gre le za najem delovne sile. Prvo storitev bi lahko povezali z nepremičnino v Avstriji, zato mora izvajalec preveriti svoje DDV obveznosti v tej državi članici (takšna transakcija ni predmet DDV). Če pa gre le za najem delovne sile, pa je treba preveriti, kdo to delovno silo nadzira. Če jo naročnik, potem gre za storitev, katere kraj se določi po splošnem pravilu iz 25. člena ZDDV-1.
Če pa delovno silo nadzira izvajalec sam in gre za opravljanje gradbenih del v Avstriji, je tudi ta storitev povezana z nepremičnino v Avstriji (velja enako kot pri najemu bagerja skupaj z upravljavcem). Izvajalec izda račun po avstrijskih pravilih, če se je tam dolžan identificirati za namene DDV, sicer po slovenskih.
Slovenski davčni zavezanec je prejel račun za najem sejemskega prostora v Nemčiji od nemškega davčnega zavezanca. DDV ni obračunan - reverse charge. Datum računa je 26.10.2015, plačan je bil v novembru 2015. Sejem bo februarja 2016. Kdaj in kje poročamo v obrazcih za DDV?
Peti odstavek 33. člena ZDDV-1 določa, da če je plačilo izvršeno preden so storitve opravljene, nastane obveznost obračuna DDV na dan prejema plačila in od prejetega zneska plačila. V zadevnem primeru je torej obveznost obračuna DDV nastala v novembru 2015. Prejeta storitev se torej evidentira v DDV evidence za obdobje november 2015, in sicer na naslednji način: knjiga IR: 17, knjiga PR: 11, 17/18 (odvisno od višine pravice do odbitka), obrazec DDV-O: 32a, 23a in (41).
Za zneske naših izdanih dobropisov za dobave v tujino popravljamo rekapitulacijsko poročilo pod b popravki…
