SODBA SODIŠČA (deseti senat)
z dne 6. februarja 2014 (jezik postopka: romunščina)
„Direktiva 79/1072/EGS – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Davčni zavezanci, ki prebivajo v drugi državi članici – Postopki za vračilo DDV – Davčni zavezanci, ki so imenovali davčnega zastopnika v skladu z nacionalnimi določbami, ki so veljale pred pristopom te države k Uniji – Izključitev – Pojem davčnega zavezanca, čigar sedež ni na ozemlju države – Pogoj neobstoja stalne poslovne enote – Pogoj neobstoja dobave blaga ali opravljanja storitev – Dobava električne energije davčnim zavezancem preprodajalcem – Direktiva 2006/112/ES – Člen 171“
V zadevi C‑323/12,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Curtea de Apel Bucureşti (Romunija) z odločbo z dne 26. aprila 2011, ki je prispela na Sodišče 5. julija 2012, v postopku
E.ON Global Commodities SE, nekdanja E.On Energy Trading SE,
proti
Agenţia Naţională de Administrare Fiscală – Direcţia Generală de Soluţionare a Contestaţiilor,
Direcţia Generală a Finanţelor Publice a Municipiului București – Serviciul de administrare a contribuabililor nerezidenţi,
SODIŠČE (deseti senat),
v sestavi A. Rosas v funkciji predsednika desetega senata, D. Šváby in C. Vajda (poročevalec), sodnika,
generalni pravobranilec: N. Wahl,
sodni tajnik: M. Aleksejev, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. maja 2013,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
- za E.ON Global Commodities SE, nekdanja E.On Energy Trading SE, A. Duncea in A. Ioniţoaei, odvetnika,
- za romunsko vlado R. H. Radu, skupaj z A.‑L. Crişan, R.‑M. Giurescu in E. Gane, agenti,
- za Evropsko komisijo L. Keppenne in L. Lozano Palacios, skupaj z G.‑D. Balanom, agenti,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Osme direktive Sveta z dne 6. decembra 1979 o uskladitvi zakonov držav članic o prometnih davkih – postopki za vračilo davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, katerih sedež ni na ozemlju države (79/1072/EGS) (UL L 331, str. 11, v nadaljevanju: Osma direktiva).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo E.ON Global Commodities SE, nekdanjo E.On Energy Trading SE (v nadaljevanju: E.ON), s sedežem v Nemčiji na eni strani ter Agenţia Naţională de Administrare Fiscală – Direcţia Generală de Soluţionare a Contestaţiilor (nacionalna agencija davčne uprave) in Direcţia Generală a Finanţelor Publice a Municipiului Bucureşti – Serviciul de administrare a contribuabililor nerezidenţi (generalni direktorat za javne finance občine Bukarešta – upravna služba za davčne zavezance nerezidente) (v nadaljevanju: skupaj: davčna organa) na drugi strani zaradi vračila vstopnega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), ki ga je družba E.ON v okviru svojih transakcij plačala v Romuniji.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2006/112/CE
3 Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2007/75/ES z dne 20. decembra 2007 (UL L 346, str. 13, v nadaljevanju: Direktiva o DDV), je začela veljati 1. januarja 2007.
– Določbe o električni energiji
4 V skladu s členom 15(1) Direktive o DDV se električna energija za namene DDV šteje za premoženje v stvareh.
5 Člen 38 Direktive o DDV določa:
„1. V primeru dobave plina po distribucijskem sistemu za zemeljski plin ali električne energije davčnemu zavezancu – preprodajalcu se za kraj dobave šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec – preprodajalec sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, za katero je blago dobavljeno, ali če ni takega sedeža dejavnosti ali stalne poslovne enote, kraj, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva.
2. ,Davčni zavezanec – preprodajalec‘ za namene odstavka 1 pomeni davčnega zavezanca, katerega osnovna dejavnost glede nabav plina ali električne energije je preprodaja teh izdelkov in katerega lastna potrošnja teh izdelkov je zanemarljiva.“
6 Člen 39 te direktive določa:
„V primeru dobave plina po distribucijskem sistemu za zemeljski plin ali električne energije, kadar taka dobava ni zajeta v členu 38, se za kraj dobave šteje kraj, kjer pridobitelj dejansko rabi in potroši blago.
Kadar pridobitelj dejansko ne porabi vsega ali dela zemeljskega plina ali električne energije, se šteje, da je bilo to neporabljeno blago rabljeno in porabljeno v kraju, kjer ima kupec sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, za katero je blago dobavljeno. Če ni takega sedeža dejavnosti ali stalne poslovne enote, se šteje, da je pridobitelj blago rabil in porabil na kraju, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva.“
– Določbe o obveznosti obračuna DDV
7 V skladu s členom 63 Direktive o DDV obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna davka nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene.
8 V skladu s členom 193 te direktive je dolžan davek na dodano vrednost plačati davčni zavezanec, ki dobavlja obdavčljivo blago ali opravlja obdavčljivo storitev, razen če je davek v skladu s členi od 194 do 199 in členom 202 dolžna plačati druga oseba.
9 Člen 195 Direktive o DDV določa:
„DDV je dolžna plačati vsaka oseba, ki je identificirana za DDV v državi članici, v kateri je davek dolgovan, in ji je dobavljeno blago pod pogoji, določenimi v členu 38 ali 39, če dobave opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v tej državi članici.“
– Določbe o odbitku in vračilu vstopnega DDV
10 Člen 168(a) Direktive o DDV določa, da dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni zavezanec.
11 Člen 169(a) Direktive o DDV dodaja, da ima razen odbitka iz člena 168 davčni zavezanec pravico do odbitka DDV iz omenjenega člena, če se blago in storitve uporabljajo za namene transakcij v zvezi z gospodarskimi dejavnostmi, opravljene zunaj države članice, v kateri je davek dolgovan ali plačan, v zvezi s katerimi bi imel pravico do odbitka DDV, če bi bile opravljene v tej državi članici.
12 Člen 170 Direktive o DDV določa:
„Vsi davčni zavezanci, ki v smislu člena 1 [Osme direktive] […] in člena 171 te direktive nimajo sedeža v državi članici, v kateri kupujejo blago in storitve ali uvažajo blago, obdavčeno z DDV, imajo pravico do vračila DDV pod pogojem, da se blago in storitve uporabljajo za:
(a) transakcije iz člena 169;
(b) transakcije, za katere davek plača izključno prejemnik v skladu s členi 194, 195, 196, 197 in 199.“
13 Člen 171(1) Direktive o DDV določa:
„Vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici, v kateri kupujejo blago in storitve ali uvažajo blago, obdavčeno z DDV, imajo pa sedež v drugi državi članici, se opravi v skladu s podrobnimi izvedbenimi pravili iz [Osme direktive].
Davčni zavezanci iz člena 1 [Osme direktive], ki v državi članici, v kateri kupujejo blago in storitve ali uvažajo blago, ki je predmet DDV, opravljajo samo dobave blaga in storitev, pri katerih je prejemnik določen kot oseba, ki je dolžna plačati davek v skladu s členi 194 do 197 in 199, se za namene uporabe navedene direktive štejejo kot davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v tej državi članici.“
Osma direktiva
14 Osma direktiva je bila razveljavljena z učinkom od 1. januarja 2010 z Direktivo Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki…
