SODBA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 27. junija 2019 (jezik postopka: italijanščina)
„Predhodno odločanje – Dodatna dajatev v sektorju mleka in mlečnih proizvodov – Uredba (EGS) št. 3950/92 – Člen 2(1), drugi pododstavek – Določitev prispevka proizvajalcev za plačilo dodatne dajatve – Prerazporeditev neuporabljenih referenčnih količin – Nacionalni ukrep o prerazporeditvi neuporabljenih količin na podlagi objektivnih prednostnih meril“
V zadevi C‑348/18,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložil Consiglio di Stato (državni svet, Italija) z odločbo z dne 22. februarja 2018, ki je na Sodišče prispela 29. maja 2018, v postopku
Azienda Agricola Barausse Antonio e Gabriele – Società semplice
proti
Agenzia per le Erogazioni in Agricoltura (AGEA),
ob udeležbi:
Comitato Spontaneo Produttori Latte (COSPLAT),
Società Agricola Galleana – Società semplice,
VS in drugi,
SODIŠČE (sedmi senat)
v sestavi T. von Danwitz, predsednik senata, A. Vajda in A. Kumin (poročevalec), sodnika,
generalni pravobranilec: M. Szpunar,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Azienda Agricola Barausse Antonio e Gabriele – Società semplice M. Aldegheri in E. Ermondi, avvocati,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s P. Gentilijem, avvocato dello Stato,
– za Evropsko komisijo X. A. Lewis, D. Bianchi in F. Moro, agenti,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 3950/92 z dne 28. decembra 1992 o uvedbi dodatne dajatve v sektorju mleka in mlečnih proizvodov (UL 1992, L 405, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1256/1999 z dne 17. maja 1999 (UL 1999, L 160, str. 73) (v nadaljevanju: Uredba št. 3950/92).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Azienda Agricola Barausse Antonio e Gabriele – Società semplice in Agenzia per le Erogazioni in Agricoltura (AGEA) (agencija za dodelitev pomoči v kmetijskem sektorju, Italija) glede državnega nadomestila za mlečne kvote za trženje mleka in mlečnih proizvodov v obdobju med 1. aprilom 2000 in 31. marcem 2001.
Pravni okvir
Pravo Unije
Uredba št. 3950/92
3 V prvi, tretji, šesti in sedmi uvodni izjavi Uredbe št. 3950/92 je navedeno:
„glede na to, da je z Uredbo Sveta (EGS) št. 856/84 z dne 31. marca 1984 o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 804/68 o vzpostavitvi skupne ureditve trga z mlekom in mlečnimi proizvodi [(UL 1984, L 90, str. 10)], od 2. aprila 1984 ustanovljen sistem dodatne dajatve v navedenem sektorju; da je namen sistema, vzpostavljenega za devet let, s potekom veljavnosti 31. marca 1993, zmanjšati neravnovesje med ponudbo in povpraševanjem na trgu mleka in mlečnih izdelkov ter strukturne presežke, ki zato nastanejo; da ta sistem ostaja v prihodnje nujen za uresničitev boljšega ravnovesja na trgu; da bi ga zato bilo treba uporabljati še za sedem novih zaporednih dvanajstmesečnih obdobij s pričetkom 1. aprila 1993.
[…]
glede na to, da je treba ohraniti metodo, sprejeto leta 1984, ki vključuje uporabo dajatve za količine mleka, zbrane ali prodane za neposredno porabo nad določeno mejo; da je ta meja določena za vsako državo članico s skupno zajamčeno količino, ki ne sme biti prekoračena, kot vsota individualno dodeljenih količin za oddajo in prodajo za neposredno porabo; […]
[…]
glede na to, da je posledica prekoračitve skupnih količin, zagotovljenih državi članici, ta, da morajo proizvajalci, ki so prispevali k prekoračitvi, plačati dajatev; […]
glede na to, da bi bilo treba za zagotovitev dovolj prilagodljive oblike upravljanja sheme določiti izravnavo prekoračitev za vse istovrstne individualne referenčne količine na ozemlju države članice; da, kar zadeva oddajo, ki pomeni skoraj celotno trženo količino, potreba po zagotovitvi povsem učinkovite dajatve na ravni celotne Skupnosti načeloma upravičuje ohranitev možnosti, da države članice izberejo enega od dveh načinov izravnave prekoračenih individualnih referenčnih količin, glede na raznolikost struktur za proizvodnjo in zbiranje mleka; da je treba v ta namen državam članicam dovoliti, da po končanem kvotnem obdobju ne dodelijo ponovno neuporabljenih individualnih količin na državni ravni ali odkupovalcem, in da se zbrani znesek, ki presega dolgovano dajatev, nameni financiranju državnih programov za prestrukturiranje in/ali vrne proizvajalcem, ki se uvrščajo v nekatere kategorije ali so v izjemnem položaju“.
4 Člen 1 Uredbe št. 3950/92 določa:
„Proizvajalci kravjega mleka osem novih zaporednih obdobij po 12 mesecev, ki se začnejo 1. aprila 2000, plačajo dodatno dajatev za količine mleka ali mlečnega ekvivalenta, oddane odkupovalcu ali prodane neposredno za porabo v zadevnem dvanajstmesečnem obdobju, ki presegajo količino, ki se določi.
Dajatev znaša 115 % ciljne cene za mleko.“
5 Člen 2 te uredbe določa:
„1. Dajatev se plačuje za vsako količino mleka ali ekvivalenta mleka, ki se trži v zadevnem dvanajstmesečnem obdobju in ki presega katero koli količino iz člena 3. Razdeli se med proizvajalce, ki so prispevali k presežku.
V skladu z odločitvijo države članice se prispevek proizvajalcev za plačilo dolgovane dajatve določi po tem, ko so ali niso bile neuporabljene referenčne količine prerazporejene, bodisi na ravni odkupovalcev na podlagi presežka, ki ostane po tem, ko so bile neuporabljene referenčne količine razdeljene sorazmerno z referenčnimi količinami vsakega posameznega proizvajalca, bodisi na nacionalni ravni na podlagi presežka referenčne količine vsakega posameznega proizvajalca.
[…]
4. Kjer se dajatev plačuje in je zbrani znesek večji od te dajatve, lahko država članica presežek uporabi za financiranje ukrepov iz prve alinee člena 8 in/ali ga prerazdeli proizvajalcem, ki spadajo v prednostne kategorije, ki jih je država članica oblikovala na podlagi objektivnih meril, ki jih je treba določiti, ali na katere vpliva izjemni položaj, ki je posledica nacionalne določbe, ki ni povezana s to shemo.“
6 Člen 10 navedene uredbe določa, da se dajatev šteje za del posredovanja, ki je namenjeno stabiliziranju kmetijskih trgov in financiranju izdatkov v sektorju mleka.
Uredba (EGS) št. 536/93
7 V šesti uvodni izjavi Uredbe Komisije (EGS) št. 536/93 z dne 9. marca 1993 o podrobnih pravilih za uporabo dodatne dajatve v sektorju mleka in mlečnih proizvodov (UL 1993, L 57, str. 12) je navedeno:
„v skladu s členom 2(4) Uredbe [št. 3950/92] je Komisija pristojna, da določi merila, na podlagi katerih se določijo prednostne kategorije proizvajalcev, ki bodo upravičeni do vračila dajatve, če se država članica odloči, da na svojem ozemlju ne bo v celoti ponovno dodelila neuporabljenih količin; država članica lahko – na podlagi dogovora s Komisijo – določi druga merila samo, če meril, ki jih je določila Komisija, ne more upoštevati v celoti“.
8 Člen 3 Uredbe št. 536/93 določa:
„1. Ob koncu vsakega obdobja iz člena 1 Uredbe [št. 3950/92] odkupovalec za vsakega proizvajalca pripravi poročilo, v katerem je za referenčno količino in reprezentativno vsebnost maščobe njegovih proizvodov naveden volumen in vsebnost maščobe v mleku in/ali ekvivalentu mleka, ki ga je oddal v tem obdobju.
[…]
3. Država članica lahko zahteva, da pristojni organ obvesti odkupovalca o znesku dolgovane dajatve, potem ko je ali ni – odvisno od odločitve posamezne države članice – prerazporedila vseh ali dela neuporabljenih referenčnih količin neposredno zadevnim proizvajalcem ali odkupovalcem, da se razdelijo med zadevne proizvajalce.
[…]“
9 Člen 5(1) Uredbe št. 536/93 določa:
„1. Kadar je to primerno, države članice določijo prednostne kategorije proizvajalcev iz člena 2(4) Uredbe [št. 3950/92] na podlagi enega ali več naslednjih objektivnih meril, po prednostnem vrstnem redu:
(a) formalna potrditev pristojnega organa države članice, da je bila celotna ali del dajatve nepravilno zaračunana;
(b) geografska lega gospodarstva in predvsem gorska območja, kot so opredeljena v členu 3(3) Direktive Sveta 75/268/EGS [z dne 28. aprila 1975 o gorskem kmetijstvu in določenih zapostavljenih področjih (UL 1975, L 128, str. 1)];
(c) največja gostota živali na gospodarstvu za ekstenzivno živinorejo;
(d) znesek, za katerega je presežena posamezna referenčna količina;
(e) obseg proizvajalčeve referenčne količine.
Kadar se finančna sredstva, ki so na voljo za dano obdobje, ne porabijo po tem, ko so se uporabila prej omenjena merila, država članica v soglasju s Komisijo sprejme druga objektivna merila.“
Uredba (ES) št. 1788/2003
10 Uredba št. 3950/92 je bila s 1. aprilom 2004 razveljavljena in nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 1788/2003 z dne 29. septembra 2003 o uvedbi dajatve v sektorju mleka in mlečnih proizvodov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 40, str. 391), ki je bila s 1. aprilom 2008 razveljavljena in nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 1234/2007 z dne 22. oktobra 2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode (Uredba o enotni SUT) (UL 2007, L 299, str. 1).
11 V uvodnih izjavah 2 in 14 Uredbe št. 1788/2003 je navedeno:
„(2) Da bi imeli korist od pridobljenih izkušenj in zaradi poenostavitve ter razjasnitve, je treba razveljaviti Uredbo [št. 3950/92] in jo nadomestiti, tako da se reorganizirajo in pojasnijo obstoječa pravila.
[…]
(14) Z namenom, da se zagotovi ustrezna prilagodljivost pri upravljanju te sheme, je treba državam članicam dovoliti, da na koncu obdobja porazdelijo neuporabljene referenčne količine na nacionalni ravni ali med odkupovalce.“
12 Člen 10(3) te uredbe določa:
„V skladu z odločitvijo države članice se prispevek proizvajalcev za plačilo dajatve določi, potem ko je bil kateri…
