SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 20. januarja 2021 (jezik postopka: nemščina)
„Predhodno odločanje – Obdavčenje – Davek na dodano vrednost (DDV) –Direktiva 2006/112/ES – Člen 2(1)(c) – Odplačno opravljanje storitev – Člen 26(1) – Transakcije, ki se štejejo za opravljanje storitev za plačilo – Člen 56(2) – Določitev kraja, ki je davčno upoštevna navezna okoliščina – Dajanje prevoznih sredstev v najem – Dajanje avtomobilov na voljo zaposlenim“
V zadevi C‑288/19,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Finanzgericht des Saarlandes (finančno sodišče dežele Posarje, Nemčija) z odločbo z dne 18. marca 2019, ki je na Sodišče prispela 9. aprila 2019, v postopku
QM
proti
Finanzamt Saarbrücken,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi J.-C. Bonichot (poročevalec), predsednik senata, L. Bay Larsen, sodnik, C. Toader, sodnica, M. Safjan in N. Jääskinen, sodnika,
generalni pravobranilec: M. Szpunar,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za QM G. Hagemeister, A. Pogodda-Grünwald in F. Schöter, Steuerberater, skupaj s F.-J. Müllerjem in F. von Ittrom, Rechtsanwälte,
– za nemško vlado J. Möller in S. Eisenberg, agenta,
– za Evropsko komisijo R. Pethke in N. Gossement, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 17. septembra 2020
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 56(2) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2008/8/ES z dne 12. februarja 2008 (UL 2008, L 44, str. 11) (v nadaljevanju: Direktiva 2006/112).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo QM in Finanzamt Saarbrücken (davčna uprava v Saarbrücknu, Nemčija) v zvezi z odločbo te uprave, da se z davkom na dodano vrednost (DDV) obdavči to, da ta družba dvema od svojih zaposlenih, ki delata v Luksemburgu in prebivata v Nemčiji, daje na voljo avtomobila.
Pravni okvir
Pravo Unije
Šesta direktiva
3 V skladu s členom 13(B), točka (b), Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 95/7/ES z dne 10. aprila 1995 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 274) (v nadaljevanju: Šesta direktiva), države članice od plačila DDV oprostijo „lizing ali dajanje v najem nepremičnin“.
4 Člen 6(2), prvi pododstavek, Šeste direktive določa:
„Za opravljanje storitev za plačilo se štejeta:
(a) uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za zasebno rabo davčnega zavezanca ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, kjer je [DDV] za takšno blago v celoti ali deloma odbiten;
(b) opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brezplačno za svojo zasebno rabo ali za zasebno rabo svojih zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene svoje dejavnosti.“
Direktiva 2006/112
5 Člen 2(1)(c) Direktive 2006/112 določa:
„1. Predmet DDV so naslednje transakcije:
[…]
(c) storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo“.
6 V skladu s členom 14(1) te direktive „dobava blaga“ pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik.
7 V skladu s členom 24(1) te direktive „opravljanje storitev“ pomeni „vsako transakcijo, ki ni dobava blaga“.
8 V členu 26(1) navedene direktive so transakcije, ki se štejejo za opravljanje storitev za plačilo, opredeljene tako:
„(a) uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za zasebno rabo davčnega zavezanca ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, če je bila za takšno blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV;
(b) opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brezplačno za svojo zasebno rabo ali za zasebno rabo svojih zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene svoje dejavnosti.“
9 Člen 56 te direktive določa:
„1. Kraj dajanja prevoznega sredstva v kratkoročni najem je kraj, kjer je prevozno sredstvo dejansko dano na razpolago najemniku.
2. Kraj dajanja v najem, razen kratkoročnega najema, prevoznih sredstev osebi, ki ni davčni zavezanec, je kraj, v katerem ima ta oseba sedež, stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva.
[…]
3. Za namene odstavkov 1 in 2 ‚kratkoročni‘ pomeni stalno posest ali uporabo prevoznega sredstva v obdobju, ki ni daljše od trideset dni in v primeru plovil, v obdobju, ki ni daljše od devetdeset dni.“
Izvedbena uredba
10 V členu 38 Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112 (UL 2011, L 77, str. 1, v nadaljevanju: Izvedbena uredba) je določeno:
„1. ,Prevozno sredstvo‘ iz člena 56 in točke (g) prvega odstavka člena 59 [Direktive 2006/112] vključuje vozila […].
2. Prevozna sredstva iz odstavka 1 so zlasti naslednja vozila:
(a) kopenska vozila, kot so avtomobili […]
[…]“
Nemško pravo
11 Člen 1(1) Umsatzsteuergesetz (zakon o DDV), kakor je bil spremenjen z Gesetz zur Umsetzung der Amtshilferichtlinie sowie zur Änderung steuerlicher Vorschriften (Amtshilferichtlinie-Umsetzungsgesetz (zakon o prenosu direktive o medsebojni pomoči in spremembi davčnih predpisov)) z dne 26. junija 2013 (BGBl. I 2013, str. 1809) (v nadaljevanju: UStG) določa, da so dobave in druge storitve, ki jih podjetnik v okviru svojega podjetja na nacionalnem ozemlju opravi za plačilo, obdavčene z DDV.
12 V skladu s členom 3(9a) UStG se za odplačne štejejo te storitve:
„1. podjetnikova uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja in za katero je davek na dodano vrednost v celoti ali deloma odbiten, za namene, ki ne spadajo v okvir podjetja, ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih, razen če gre za darila manjše vrednosti; […]
2. podjetnikovo neodplačno zagotavljanje druge storitve za namene, ki ne spadajo v okvir podjetja, ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih, razen če gre za darila manjše vrednosti.“
13 Člen 3a UStG določitev kraja opravljanja storitev ureja tako, da določa:
„1. Druga storitev se brez poseganja v odstavke od 2 do 8 in člene 3b, 3e in 3f opravi v kraju, iz katerega podjetnik upravlja svoje podjetje. […]
2. Druga storitev, ki se opravi v korist podjetnika za njegovo podjetje, se brez poseganja v odstavke od 3 do 8 in člene 3b, 3e in 3f opravi v kraju, iz katerega prejemnik upravlja svoje podjetje. Če se [navedena] storitev opravi v korist poslovne enote podjetnika, pa je odločilen kraj poslovne enote. Stavka 1 in 2 se smiselno uporabljata v primeru drugih storitev, ki se opravijo v korist pravne osebe, ki opravlja izključno negospodarske dejavnosti in ki ji je bila dodeljena identifikacijska številka DDV, ter v…
