SODBA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 18. marca 2021 (jezik postopka: poljščina)
„Predhodno odločanje – Obdavčenje – Skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV) – Direktiva 2006/112/ES – Člen 203 – Neupravičeno zaračunani davki – Dobrovernost izdajatelja računa – Nevarnost izgube davčnih prihodkov – Obveznost držav članic, da določijo možnost popravka neupravičeno zaračunanega davka – Načeli davčne nevtralnosti in sorazmernosti“
V zadevi C‑48/20,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Naczelny Sd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče, Poljska) z odločbo z dne 15. novembra 2019, ki je na Sodišče prispela 28. januarja 2020, v postopku
UAB „P.“
proti
Dyrektor Izby Skarbowej w B.,
SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi L. Bay Larsen, predsednik senata, R. Silva de Lapuerta (poročevalka), podpredsednica Sodišča, in M. Safjan, sodnik,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za UAB „P.“ D. Kosacka, doradca podatkowy,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za Evropsko komisijo N. Gossement in J. Szczodrowski, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 203 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1) in načela sorazmernosti.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo UAB „P.“ (v nadaljevanju: P.) in Dyrektor Izby Skarbowej w B. (direktor oddelka davčne uprave v B., Poljska) zaradi plačila neupravičeno zaračunanega davka na dodano vrednost (DDV).
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 203 Direktive 2006/12 določa:
„DDV je dolžna plačati vsaka oseba, ki izkaže DDV na računu.“
Poljsko pravo
4 Člen 108(1) ustawa o podatku od towarów i usług (zakon o davku na blago in storitve) z dne 11. marca 2004 (Dz. U. iz leta 2004, št. 54, pozicija 535) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (Dz. U. iz leta 2016, pozicija 710) (v nadaljevanju: zakon o DDV), določa:
„Če pravna oseba, organizacijska enota brez pravne osebnosti ali fizična oseba izda račun, na katerem je naveden znesek DDV, mora ta davek plačati.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
5 Družba P. je družba s sedežem v Litvi, ki je litovskim prevoznim podjetjem zagotavljala kartice za gorivo, ki tem prevoznim podjetjem omogočajo oskrbovanje z gorivom na določenih bencinskih servisih na poljskem ozemlju.
6 Ker je družba P. menila, da je njena poslovna dejavnost nakup goriva pri poljskih bencinskih servisih z namenom nadaljnje prodaje litovskim prevoznim podjetjem prek kartic za gorivo, je tem prevoznim podjetjem izdala račune za dobavo goriva, na katerih je izkazala znesek DDV.
7 Naczelnik Urzdu Skarbowego w Białymstoku (direktor davčnega urada v Białystoku, Poljska) je z odločbo z dne 27. junija 2014 ugotovil obstoj dolga družbe P. iz naslova DDV za obdobje od marca do decembra 2011, preplačilo za obdobja od marca do junija 2011 in znesek DDV, ki ga je treba plačati na podlagi člena 108 zakona o DDV. Poleg tega je menil, da družba P. ni upravičena do odbitka vstopnega DDV, plačanega na podlagi računov, ki so jih bencinski servisi izdali za nakup goriva.
8 Družba P. je zoper to odločbo vložila upravno pritožbo pri Dyrektor Izby Skarbowej w B. (direktor oddelka davčne uprave v B., Poljska).
9 Direktor oddelka davčne uprave v B. je z odločbo z dne 2. oktobra 2014 razveljavil odločbo direktorja davčnega urada v Białystoku z dne 27. junija 2014, ker je ta določil kraj obdavčitve dejavnosti tožeče stranke v postopku v glavni stvari v nasprotju z določbami zakona o DDV. Poleg tega je vsebinsko odločil o zadevi in opredelil davčne obveznosti družbe P. iz naslova DDV.
10 Direktor oddelka davčne uprave v B. je v odločbi z dne 2. oktobra 2014 tako kot direktor davčnega urada v Białystoku potrdil, da družba P. ni opravila niti nakupa niti dobave goriva na poljskem ozemlju. Po njegovem mnenju so poljski bencinski servisi gorivo dobavili neposredno litovskim prevoznim podjetjem, ki so se s pomočjo kartic za gorivo, kupljenih pri družbi P., oskrbovala na teh bencinskih servisih, pri čemer so imela popolno svobodo izbire predvsem glede količine in vrste goriva. Dejanska dejavnost družbe P. naj bi bila tako financiranje nakupa goriva…
