Pojasnilo davčnega organa objavljamo v celoti.
Pojasnilo DURS, št. 4230-5373/2011, 30. 6. 2011
"V Uradnem listu EU, L 77, z dne 23. 3. 2011 je bila objavljena Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 282/2011 (v nadaljevanju: uredba) z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost. Ta uredba se uporablja od 1. julija 2011 (razen nekaterih določb, ki se uporabljajo od leta 2013, 2014 in 2015) in je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.
S sprejetjem in neposredno uporabo uredbe se ne spreminjajo pravila, ki jih določa Direktiva 2006/112/ES, ampak se samo dodatno pojasnjujejo določbe nekaterih členov Direktive 2006/112/ES, pri katerih se je izkazalo, da bi jih bilo treba zaradi proste razlage v državah članicah dodatno pojasniti. S tem naj bi se zagotovila večja skladnost med uporabo sistema DDV in ciljem notranjega trga v primeru nastalih razlik ali razlik, ki bi lahko nastale pri uporabi, ki niso združljive z ustreznim delovanjem takšnega notranjega trga.
V nadaljevanju povzemamo oziroma razlagamo uporabo določb navedene uredbe, ki dodatno pojasnjujejo trenutno veljavne določbe Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 13/11 – UPB3 in 18/11):
1. Pridobitev novih prevoznih sredstev (2. člen uredbe)
Kadar oseba, ki ni davčni zavezanec, spremeni stalno prebivališče in prenese novo prevozno sredstvo v drugo državo članico in v času dobave ni bilo možno uporabiti oprostitve iz 2. točke 46. člena ZDDV-1, se takšen prenos prevoznega sredstva ne šteje za pridobitev blaga znotraj Unije.
Prav tako se za pridobitev blaga znotraj Unije ne šteje vračilo novih prevoznih sredstev osebe, ki ni davčni zavezanec, v državo članico, iz katere so ji bila prvotno dobavljena v skladu z oprostitvijo iz 2. točke 46. člena ZDDV-1.
Iz navedenega izhaja, da kadar oseba, ki ni davčni zavezanec, spremeni stalno prebivališče in prenese novo prevozno sredstvo ali pa ga ponovno prenese v državo članico, iz katere ji je novo prevozno sredstvo bilo prvotno dobavljeno z oproščenim DDV, se takšen prenos novega prevoznega sredstva ne šteje za pridobitev novega prevoznega sredstva znotraj Unije.
2. Področje uporabe (3. člen uredbe)
Da storitve iz 30.d člena ZDDV-1 niso predmet DDV zadostuje izkaz izvajalca o tem, da se za namene prejemanja teh storitev njihov prejemnik, ki ni davčni zavezanec, nahaja izven Unije.
3. Identifikacijske številke za DDV malih davčnih zavezancev za storitve in pridobitve blaga (4. člen uredbe)
Kljub temu, da mali davčni zavezanec pridobi identifikacijsko številko za DDV zaradi opravljanja storitev v drugi državi članici ali prejemanja storitev iz druge države članice, za katere je plačnik DDV izključno prejemnik, mu od pridobitev blaga znotraj Unije ni treba obračunati DDV, dokler so izpolnjeni pogoji iz 4. člena ZDDV-1.
Vendar pa, če davčni zavezanec pri pridobitvi blaga znotraj Unije sporoči dobavitelju svojo identifikacijsko številko za DDV, se v vsakem primeru šteje, da se je odločil za obračun DDV za te transakcije.
4. Davčni zavezanec – EGIZ (5. člen uredbe)
Evropsko gospodarsko interesno združenje (EGIZ) je davčni zavezanec, kadar dobavlja blago ali opravlja storitve proti plačilu.
5. Restavracijske storitve in storitve cateringa (6. člen uredbe)
Restavracijske storitve in storitve cateringa so storitve, ki vključujejo dobavo pripravljene ali nepripravljene hrane ali pijače ali obojega za prehrano ljudi, spremljajo pa jih zadostne podporne storitve, ki omogočajo takojšno potrošnjo. Zagotavljanje hrane ali pijače ali obojega je samo del celotne ponudbe, pri čemer prevladujejo storitve. Restavracijske storitve pomenijo opravljanje takšnih storitev v prostorih izvajalca storitev, storitve cateringa pa pomenijo opravljanje takšnih storitev izven prostorov izvajalca storitev.
Dobava pripravljene ali nepripravljene hrane ali pijače ali obojega, vključno s prevozom ali brez njega, vendar brez drugih podpornih storitev, se ne šteje za restavracijske storitve ali storitve cateringa v smislu prejšnjega odstavka.
6. »Elektronsko opravljene storitve« (7. člen uredbe)
Za večjo jasnost so navedeni seznami transakcij, ki se štejejo za elektronsko opravljene storitve, pri čemer pa ti seznami niso niti dokončni niti izčrpni. Elektronsko opravljene storitve vključujejo storitve, ki se opravljajo s pomočjo medmrežja ali elektronskega omrežja in katerih lastnosti omogočajo, da se v veliki meri opravljajo avtomatizirano in z minimalnim človeškim posredovanjem in v odsotnosti informacijske tehnologije ne bi mogle obstajati. Zajete so zlasti slednje:
- dobava digitaliziranih proizvodov na splošno, vključno s programsko opremo ter njenimi spremembami oziroma nadgradnjami;
- storitve, ki omogočajo ali podpirajo navzočnost podjetij ali posameznikov na elektronskem omrežju, kot je na primer spletišče ali spletna stran;
- storitve, ki jih računalnik avtomatsko ustvari s pomočjo medmrežja ali elektronskega omrežja kot odziv na prejemnikov posamičen vnos podatkov;
- prenos, proti plačilu, pravice do prodaje blaga ali storitve na spletni strani, ki deluje kot spletni trg, kjer potencialni kupci s pomočjo avtomatiziranega postopka posredujejo ponudbe in kjer sta stranki z elektronsko pošto, ki jo samodejno ureja računalnik, uradno obveščeni o prodaji;
- internetni paketi informacijskih storitev (ISP), v katerih telekomunikacijska sestavina predstavlja pomožen in podrejen del (torej paketi, ki ponujajo več od samega dostopa do medmrežja in zajemajo druge elemente, kot so vsebinske strani z dostopom do novic, vremenskih napovedi ali turističnih informacij; spletne igre; posredovanje spletišč; dostop do spletnih razprav in podobno;
- storitve, navedene v Prilogi I uredbe, ki dodatno pojasnjuje storitve, navedene v Prilogi II Direktive 2006/112/ES.
Niso pa zajete zlasti naslednje:
- storitve radijskega in televizijskega oddajanja;
- telekomunikacijske storitve;
- blago, ko se naročilo in obdelava opravita elektronsko;
- CD-ROM-i, diskete in podobni fizični nosilci zapisa;
- tiskani material, kot so knjige, glasila, časopisi in revije;
- zgoščenke in avdio kasete;
- video kasete in DVD-ji;
- igre na CD-ROM-ih;
- storitve strokovnjakov, kot so odvetniki in finančni svetovalci, ki strankam svetujejo po elektronski pošti;
- storitve interaktivnega učenja, kjer učitelj posreduje vsebino programa preko interneta ali elektronskega omrežja, kot je na primer povezava z daljinskim dostopom;
- storitve fizičnega »off-line« popravila računalniške opreme;
- storitve skladiščenja podatkov »off-line«;
- oglaševalske storitve, zlasti v časopisih, na plakatih in na televiziji;
- storitve telefonske pomoči uporabnikom;
- storitve poučevanja, ki vključujejo le učenje na daljavo, na primer tečaji po pošti;
- klasične dražbene storitve, odvisne od neposrednega človeškega posredovanja, ne glede na način podajanja ponudb;
- telefonske storitve z video komponento, znane tudi kot videofonske storitve;
- dostop do interneta in svetovnega spleta;
- telefonske storitve preko interneta.
7. Sestavljanje delov naprav, ki mu jih dobavi naročnik (8. člen uredbe)
Kadar davčni zavezanec le sestavi razne dele naprave, ki mu jih je v celoti dobavil naročnik, se ta transakcija šteje za opravljanje storitev v smislu 14. člena ZDDV-1.
Že v Uredbi št. 1777/2005 je bilo določeno, da kadar davčni zavezanec le sestavi različne dele naprave, ki mu jih je v celoti dobavil njegov naročnik, ta transakcija šteje za opravljanje storitev v smislu člena 24 Direktive 2006/112/ES (oz. 14. člena ZDDV-1). Peti člen iste uredbe pa je določal, da se, razen če blago, ki se sestavlja, postane del nepremičnine, kraj opravljanja obravnavanih storitev določi v skladu s členom 52 Direktive 2006/112/ES (sedaj člen 54).
Ko dobavitelj proizvede stroj in ga instalira ali montira na prostor, kjer želi kupec, se transakcija šteje kot dobava blaga z montažo ali instalacijo, kraj obdavčitve je tam, kjer je blago instalirano ali montirano.
Če davčni zavezanec npr. proda stavbno pohištvo in opravi tudi njegovo montažo na ozemlju druge države članice, se šteje, da je davčni zavezanec opravil dobavo blaga z montažo na ozemlju te države članice.
8. Prodaja opcije kot finančnega inštrumenta (9. člen uredbe)
Prodaja opcije, kot finančnega instrumenta, se obravnava kot opravljanje storitev, ločeno od…
