Št. pojasnila: 0920-4628/2018-5
Datum: 25. 2. 2019
Pojasnilo Finančnega urada RS navajamo v celoti.
- Davčni zavezanec je pridobil rabljeno osebno vozilo od davčnega zavezanca iz druge države članice EU, ki ni imel pravice do odbitka DDV v svoji državi. Pri prodaji se tuji prodajalec ni skliceval na posebno ureditev. Ali mora pridobitelj opraviti v Sloveniji samoobdavčitev po stopnji 22 % ali je možno nakup obravnavati kot oproščeno pridobitev po a) točki prvega odstavka 48. člena Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 13/11-UPB, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 86/14, 90/15 in 77/18)?
Pridobitev rabljenega prevoznega sredstva, ki ga je davčni zavezanec pridobil od davčnega zavezanca iz druge države članice, ki ni imel pravice do odbitka DDV v svoji državi, je oproščena plačila DDV na podlagi a) točke prvega odstavka 48. člena ZDDV-1. Navedeno velja ob predpostavki, da je davčni zavezanec iz druge države članice pri dobavi rabljenega prevoznega sredstva uporabil oprostitev plačila DDV na podlagi določbe 136. člena Direktive Sveta 2006/112/ES.
V skladu z 2.a) točko prvega odstavka 3. člena ZDDV-1 so predmet DDV pridobitve blaga znotraj Unije, ki jih na ozemlju Slovenije opravi za plačilo davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, če je prodajalec davčni zavezanec v drugi državi članici, ki v skladu z zakonodajo te države članice ni oproščen obračunavanja DDV kot mali davčni zavezanec in ga ne zajema ureditev iz tretjega, četrtega ali desetega odstavka 20. člena ZDDV-1.
V danem primeru je pridobitev prevoznega sredstva na podlagi prej navedene določbe ZDDV-1 predmet DDV.
ZDDV-1 v 48. členu določa oprostitve plačila DDV pri pridobitvah blaga znotraj Unije. V skladu z a) točko prvega odstavka tega člena je plačila DDV oproščena pridobitev blaga znotraj Unije, katerega dobava bi bila, če bi jo opravil davčni zavezanec v Sloveniji, v vsakem primeru oproščena plačila DDV.
Iz smernice Odbora za DDV[1], sprejete na 56. sestanku v dneh od 13. do 14. oktobra 1998, izhaja, da se oprostitve brez pravice do odbitka vstopnega DDV iz člena 13[2] Šeste direktive uporabljajo tudi v primeru, ko je blago odposlano ali odpeljano iz države članice dobavitelja v drugo državo članico in je predmet pridobitve blaga znotraj Unije v državi članici, kamor blago prispe. V tem primeru je pridobitev blaga znotraj Unije oproščena plačila DDV v skladu s členom 28c(B)(a)[3] Šeste direktive.
Iz navedenega izhaja, da se v danem primeru pridobitev rabljenega prevoznega sredstva iz druge države članice, ki ga je dobavil davčni zavezanec, ki ni imel pravice do odbitka DDV v svoji državi, oprosti plačila DDV, če je dobavitelj pri dobavi rabljenega prevoznega sredstva uporabil oprostitev plačila DDV na podlagi določbe 136. člena Direktive Sveta 2006/112/ES.
- Slovenski davčni zavezanec proda rabljen osebni avto, za katerega ni imel pravice do odbitka na podlagi 66. člena ZDDV-1 tujcu iz tretje države. Izvoz je opravljen in prodajalec razpolaga z EUL. Katero podlago za oprostitev DDV se navede, 44. ali 52. člen ZDDV-1, ki se v evidencah za DDV različno vpisuje.
Podlaga za oprostitev plačila DDV od prodaje rabljenega osebnega avtomobila, od katerega davčni zavezanec ni imel pravice do odbitka DDV, je v 44. členu ZDDV-1.
- Slovenski davčni zavezanec je prodal opremo (stroj ali napravo), ki se je uporabljala v zdravstvu (ali kateri koli drugi oproščeni dejavnosti), od katere ni imel pravice do odbitka DDV (ali pa le v deležu). Kateri člen je podlaga za oprostitev pri prodaji takega blaga, če se je v celoti uporabljalo za oproščeno dejavnost brez pravice do odbitka, davčnemu zavezancu v drugo državo članico: 44. ali 46. člen ZDDV-1?
Podlaga za oprostitev plačila DDV od dobave opreme, ki se je v celoti uporabljala za oproščeno dejavnost in od katere davčni zavezanec ni imel pravice do odbitka DDV, je v 44. členu ZDDV-1.
Oprostitev plačila DDV iz 44. člena ZDDV-1 prevlada nad oprostitvijo plačila DDV iz 46. člena ZDDV-1. Dobave blaga, ki so zajete v 44. členu ZDDV-1, so oproščene plačila DDV v skladu z navedeno določbo, čeprav so izvožene ali dobavljene v drugo državo članico. Posledica takega tolmačenja je, da v zvezi s temi dobavami blaga davčni zavezanec nima pravice do odbitka DDV.
Navedeno tolmačenje izhaja tudi iz smernice Odbora za DDV, sprejete na 60. sestanku dne 20. do 21. marca 2000.
- Slovenska fakulteta (identificirana za namene DDV opravlja obdavčljivo in neobdavčljivo dejavnost (razni projekti). Neobdavčljive dejavnosti in nabav, povezanih z njo, ne vpisuje v evidence DDV. Zgodi se, da nabavi blago od davčnega zavezanca iz druge države članice EU za svojo neobdavčljivo dejavnost. Dobavitelj je izdal račun brez DDV s sklicevanjem na oprostitev. Vprašanje je, kje mora biti obravnavano blago obdavčeno, torej katera država je upravičena do DDV: dobaviteljeva, ker prodaja nezavezancu) ali kupčeva (kjer bo končna potrošnja).
V danem primeru mora fakulteta od pridobitve blaga znotraj Unije obračunati DDV.
Predmet DDV so v skladu z 2.a) točko prvega odstavka 3. člena ZDDV-1 pridobitve blaga znotraj Unije, ki jih na ozemlju Slovenije opravi za plačilo davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, če je prodajalec davčni zavezanec v drugi državi članici, ki v skladu z zakonodajo te države članice ni oproščen obračunavanja DDV kot mali davčni zavezanec in ga ne zajema ureditev iz tretjega, četrtega ali desetega odstavka 20. člena ZDDV-1.
Iz navedbe v vprašanju razumemo, da je slovenska fakulteta, ki je identificirana za namene DDV, ob nabavi blaga dobavitelju sporočila veljavno identifikacijsko številko za namene DDV, zato je ta upravičen, da je ob izpolnjevanju vseh pogojev, dobavo blaga znotraj Unije oprostil plačila DDV. V tem primeru mora fakulteta od pridobitve blaga, sicer uporabljenega za namene neobdavčljive dejavnosti, obračunati DDV.
Navedeno je primerljivo z določbo 4. člena Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011, po kateri vsak davčni zavezanec, ki je upravičen do neobdavčenja pridobitev blaga znotraj Unije v skladu s členom 3 Direktive 2006/112/ES, to upravičenje ohrani, tudi če mu je bila v skladu s členom 214(1)(d) ali (e) navedene direktive dodeljena identifikacijska številka DDV za prejete storitve ali storitve, ki jih je opravil na ozemlju druge države članice. Vendar če ta davčni zavezanec identifikacijsko številko DDV sporoči dobavitelju v zvezi s pridobitvijo blaga znotraj Unije, se šteje, da uveljavlja možnost iz člena 3(3) navedene direktive.
Če bi ta fakulteta npr. prejemala storitve od davčnih zavezancev iz drugih držav članic, bi morala tudi od prejema storitev obračunati DDV, čeprav se v okviru opravljanja neobdavčljive dejavnosti ne šteje za davčnega zavezanca, je pa identificirana za namene DDV.
Identifikacija za namene DDV
- V pojasnilu številka 4230-24/2010, je zapisano, da se malemu davčnemu zavezancu, ki ni identificiran za namene DDV, pa prejme storitve od davčnega zavezanca s sedežem izven Slovenije, ki so po določilih ZDDV-1 oproščene plačila DDV, ni treba identificirati za namene DDV. Ali se lahko to razlago smiselno uporabi tudi v obratni situaciji, ko slovenski mali davčni zavezanec, ki ni identificiran za namene DDV, identificiranemu davčnemu zavezancu iz druge države članice opravi storitev iz 25. člena ZDDV-1, kadar je v državi prejemnika oproščena DDV?
Slovenskemu malemu davčnemu zavezancu, ki davčnemu zavezancu, identificiranemu za DDV v drugi državi članici, opravi storitev iz 25. člena ZDDV-1, ki je v državi prejemnika oproščena DDV, se v Sloveniji ni treba identificirati za DDV.
Na podlagi 25. člena ZDDV-1 je kraj opravljanja storitev, ki jih prejme davčni zavezanec, ki deluje kot tak, kraj, kjer ima ta davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene stalni poslovni enoti davčnega zavezanca, ki ni v kraju, kjer ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima ta davčni zavezanec stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te storitve, stalno oziroma običajno prebivališče.
Četrti odstavek 78. člena ZDDV-1 določa, da ne glede na drugi odstavek tega člena, mora vsak davčni zavezanec, ki ima sedež v Sloveniji in opravlja storitve na ozemlju druge države članice, za katere je plačnik DDV v skladu s 196. členom Direktive Sveta 2006/112/ES izključno prejemnik storitev in vsak davčni zavezanec, za katerega se na ozemlju Republike Slovenije opravijo storitve, za katere je v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena dolžan plačati DDV, predložiti davčnemu organu zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV.
Tudi če storitve opravi mali davčni zavezanec, se obveznost obračuna DDV nanaša na davčnega zavezanca, ki prejme storitve iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1. Ko te storitve opravi mali davčni zavezanec, ZDDV-1 v 90. členu določa obveznost predložitve rekapitulacijskega poročila. Določba je povzeta po 262. členu Direktive DDV, ki v c) točki določa, da mora vsak davčni zavezanec, identificiran za DDV, davčnemu organu predložiti rekapitulacijsko poročilo o davčnih zavezancih in pravnih osebah, ki niso davčni zavezanci, so pa identificirane za DDV, katerim je opravil storitve, ki niso storitve, ki bi bile oproščene plačila DDV v državi članici, v kateri je transakcija obdavčljiva, in za katere je prejemnik storitev dolžan plačati DDV v skladu s 196. členom Direktive DDV. Nasprotno pa ni obveznosti za poročanje o opravljenih storitvah, ki so oproščene plačila DDV v državi članici prejemnika storitve.
Slovenskemu malemu davčnemu zavezancu se torej ni treba identificirati za namene DDV, če opravi davčnemu zavezancu iz druge države članice storitev iz 25. člena ZDDV-1, ki je v državi prejemnika oproščena plačila DDV.
- Davčni zavezanec je dal predplačilo za večji projekt. Ali se to dano predplačilo šteje v njegov obdavčljivi promet za identifikacijo? V pojasnilu finančnega urada, je bilo v podobnem primeru pojasnjeno, da se v mesecu prejema predplačila ni treba identificirati, ker to še ni njegov promet. Pojasnjeno je, da predplačilo pomeni le nastanek davčne obveznosti pri davčnih zavezancih za DDV. Kako se taka predplačila obravnavajo v primeru izstopa iz sistema DDV, saj so predplačila zajeta v poljih 11, 11a in 12 obrazca DDV-O? Ali se v primeru prenehanja identifikacije za namene DDV odštejejo od ostalega prometa v navedenih treh poljih obrazca DDV-O?
Pri prenehanju identifikacije za namene DDV se v limit 50.000 evrov obdavčljivega prometa ne vštevajo zneski prejetih predplačil, če do datuma prenehanja identifikacije dobava še ni bila opravljena. Za namen ugotavljanja limita 50.000 evrov obdavčljivega prometa se ne upoštevajo zneski predplačil, ki so izkazani v poljih 11, 11a, 12 in 15 (za določene transakcije) obračuna DDV-O.
V skladu s sedmim odstavkom 94. člena Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV- 1 obdavčljivi promet iz prvega odstavka tega člena obsega naslednje zneske, brez DDV:
- znesek obdavčenih dobav blaga in storitev;
- znesek transakcij, ki so oproščene v skladu z 52., 53., 54. in 55. členom tega zakona;
- znesek transakcij z nepremičninami, finančnih transakcij iz 4. točke 44. člena tega zakona ter zavarovalnih storitev, razen če so te transakcije postranske transakcije.
Iz navedenega izhaja, da se v limit 50.000 evrov obdavčljivega prometa po prvem odstavku 94. člena
ZDDV-1 ne vštevajo zneski prejetih predplačil.
Kot izhaja iz pojasnila, ki ga navajate v dopisu, je pri identifikaciji za namene DDV treba upoštevati, da se mora davčni zavezanec identificirati za namene DDV, če je verjetno, da bo z omenjeno dobavo, za katero je prejel predplačilo, presegel limit 50.000 evrov iz prvega odstavka 94. člena ZDDV-1. Znesek prejetega predplačila, od katerega mora davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV, obračunati DDV (če se nanaša na obdavčeno dobavo), se pri prenehanju identifikacije za namene DDV ne vključuje v limit 50.000 evrov. To pomeni, da se za namene identifikacije za DDV znesek predplačila odšteje od ostalega prometa, navedenega v ustreznih poljih obračuna DDV-O. Pri tem je treba upoštevati, da se v limit 50.000 evrov obdavčljivega prometa v skladu s tretjo alinejo sedmega odstavka 94. člena ZDDV-1 vštevajo tudi določeni zneski oproščenih dobav brez pravice do odbitka.
- Podobna dilema se pojavlja pri davčnih zavezancih, ki obračunavajo DDV po posebni ureditvi. Pri teh se za vstop v sistem DDV upošteva njihov celotni promet, za izstop iz sistema DDV pa le razlika v ceni, ki se vpiše v polje 11 obrazca DDV. Pri tem in pri predhodnem vprašanju je moteče to, da je opredelitev obdavčljivega prometa za identifikacijo drugačna kot za prenehanje identifikacije za namene DDV, čeprav limit obdavčljivega prometa za obvezno identifikacijo določa ena sama določba (94. člen ZDDV-1).
Davčnemu zavezancu, identificiranemu za namene DDV, ki obračunava DDV po posebni ureditvi od razlike v ceni in v polje 11 DDV-O v skladu z navodilom za izpolnjevanje DDV-O vpiše davčno osnovo, se v limit 50.000 evrov ne upošteva znesek davčne osnove, ampak se v prej navedeni limit upošteva znesek obdavčljivih dobav, kot ga določa sedmi odstavek 94.…
