SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 9. decembra 2010 (jezik postopka: nemščina)
„Šesta direktiva o DDV – Člen 26 – Posebna ureditev za potovalne agente in organizatorje potovanj – Področje uporabe – Prodaja vstopnic za opero, ne da bi se opravila dodatna storitev“
V zadevi C‑31/10,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof (Nemčija) z odločbo z dne 10. decembra 2009, ki je prispela na Sodišče 20. januarja 2010, v postopku
Minerva Kulturreisen GmbH
proti
Finanzamt Freital,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi A. Tizzano, predsednik senata, A. Borg Barthet (poročevalec), M. Ilešič, E. Levits in M. Safjan, sodniki,
generalni pravobranilec: P. Mengozzi,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
- za Minerva Kulturreisen GmbH P. Fröhler, A. Kellner in B. Juschten,
- za Finanzamt Freital V. Rummer,
- za nemško vlado J. Möller in C. Blaschke, zastopnika,
- za grško vlado K. Georgiadis, C. Poulakos in M. Tassopoulou, zastopniki,
- za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, zastopnik,
- za Evropsko komisijo D. Triantafyllou, zastopnik,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 26 Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L 145, str. 1, v nadaljevanju: Šesta direktiva).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Minerva Kulturreisen GmbH (v nadaljevanju: Minerva) in Finanzamt Freital (v nadaljevanju: Finanzamt) glede uporabe posebne ureditve za potovalne agente, določene v členu 26 Šeste direktive, za prodajo vstopnic za opero, ki jih potovalni agent prodaja ločeno, ne da bi opravljal dodatne storitve.
Pravni okvir
Skupnostna ureditev
3 Člen 26(1) in (2) Šeste direktive z naslovom „Posebna ureditev za potovalne agente“, ki se ratione temporis uporablja v sporu v glavni stvari, določa:
„1. Države članice uporabljajo davek na dodano vrednost za delovanje potovalnih agentov v skladu z določbami tega člena, če potovalni agenti poslujejo z naročniki v svojem imenu in če pri zagotavljanju potovalnih zmogljivosti uporabljajo dobave in storitve drugih davčnih zavezancev. Ta člen se ne uporablja za potovalne agente, ki delujejo samo kot posredniki in obračunavajo davek v skladu s členom 11(A)(3)(c). V tem členu potovalni agenti vključujejo tudi organizatorje potovanj.
2. Vse transakcije, ki jih opravi potovalni agent v zvezi s potovanjem, se obravnavajo za eno storitev potovalnega agenta potniku. Obdavčljiva je v državi članici, v kateri ima potovalni agent sedež svoje dejavnosti ali ima stalno poslovno enoto, iz katere je potovalni agent opravil storitve. Davčna osnova in cena brez davka v smislu člena 22(3)(b) glede te storitve je marža potovalnega agenta, kar pomeni razliko med celotnim zneskom, ki ga plača potnik brez davka na dodano vrednost, in dejanskimi stroški potovalnega agenta za dobave in storitve, ki jih opravijo drugi davčni zavezanci, če so…
