17.7 Sistem Vse na enem mestu (VEM) (30.c, 30.d, 30.e, 30.f, 130.a-u člen ZDDV-1, 174.a-g PZDDV)
mag. Aleksandra Heinzer, Erika Režek
Z novimi pravili, ki veljajo od 1. 7. 2021, ki jih je do 22. 1. 2022 določal Pravilnik o obveznostih glede davka na dodano vrednost v zvezi z direktivami Sveta (EU), ki veljajo za opravljanje storitev in prodajo blaga na daljavo (Ur.l. RS št. št.102/21 z dne 29.6.2021) dalje se poenostavljajo nekatere obveznosti za davčne zavezance pri trgovanju znotraj Unije in pri prodaji uvoženega blaga s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav. Od 22. 1. 2022 so določila Pravilnika prenesena v novelo ZDDV-1M (Ur.l. RS št. 3/22), zato je s tem dnem posledično ta pravilnik prenehal veljati.
SISTEM VSE NA ENEM MESTU = VEM
1. Splošno o sistemu VEM
Od 1. 7. 2021 mini sistem vse na enem mestu (mini VEM, ang. MOS) postane t.i. sistem vse na enem mestu (VEM, ang. OSS – One Stop Shop), ki se širi na vse storitve med podjetji in končnimi potrošniki, ki se opravljajo v državah članicah, v katerih ponudnik nima sedeža, prodajo blaga na daljavo znotraj Unije in nekatere domače dobave blaga. S tem datumom se uvaja tudi nova ureditev za prijavo in plačilo DDV na prodajo na daljavo iz tretjih držav ali s tretjih ozemelj uvoženega blaga nizke vrednosti, t.i. sistem vse na enem mestu za uvoz (VEM za uvoz, ang. IOSS – Import One Stop Shop).
Od tega datuma dalje ne velja več oprostitev plačila DDV za uvoz blaga v vrednosti, ki ne presega 22 EUR. Tako je od 1. 7. 2021 treba za vso blago, uvoženo v EU iz tretjih držav, plačati DDV in morebitne stroške zastopnika (npr. izvajalec poštnih storitev in storitev hitre pošte).
Poleg telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja in elektronskih storitev (storitve TBE), se ta ureditev od 1. 7. 2021 razširja na vse storitve, za katere velja, da je kraj opravljanja storitev v državi članici skladno s pravili za določitev kraja opravljanja storitev in so opravljene končnim potrošnikom. Ta pravila ne spreminjajo kraja obdavčitve teh storitev, pač pa ponujajo poenostavljen postopek za prijavo dolgovanega DDV v državi članici, kjer je storitev opravljena.
Od tega datuma dalje se za te storitve uporabijo naslednje posebne ureditve:
2. Neunijska ureditev VEM
Neunijsko ureditev lahko uporabijo izključno davčni zavezanci (ponudniki), ki nimajo sedeža v EU in v EU opravljajo vse storitve (vključno s TBE storitvami) za osebe, ki niso davčni zavezanci (končni potrošniki). Če se ponudniki odločijo, da bodo uporabili neunijsko ureditev, jo morajo uporabiti za prijavo in plačilo DDV za vse te storitve med podjetji in potrošniki, ki so opravljene v EU.
V Sloveniji posebno ureditev za obračun in plačilo DDV lahko uporablja vsak davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, ki se odloči, da bo za državo članico identifikacije izbral Slovenijo, in to izbiro priglasi davčnemu organu v Sloveniji (Finančni upravi Republike Slovenije). Tak davčni zavezanec mora to posebno ureditev uporabljati za obračun in plačilo DDV za vse storitve, ki jih opravi znotraj Unije (v državah članicah potrošnje) osebam, ki niso davčni zavezanci, ne glede na to, ali je ta davčni zavezanec v drugi državi članici identificiran za namene DDV zaradi opravljanja transakcij, ki niso transakcije osebam, ki niso davčni zavezanci, ali ne.
Navedeno pomeni, da če je davčni zavezanec, ki nima sedeža v Uniji, v drugi državi članici identificiran za namene DDV zaradi opravljanja dobav blaga in storitev drugim davčnim zavezancem, storitve, ki jih opravi osebam, ki niso davčni zavezanci v tej drugi državi članici, ne prijavi preko rednega obračuna DDV v tej drugi državi članici, ampak jih mora prijaviti preko neunijske ureditve VEM v Sloveniji. Morebitni odbitek DDV od nabav blaga in storitev, ki jih opravi v tej drugi državi članici (v kateri je identificiran za namene DDV zaradi opravljanja dobav blaga in storitev drugim davčnim zavezancem) za namene opravljanja storitev, ki so predmet neunijske ureditve VEM v tej drugi državi članici, pa uveljavi preko rednega obračuna DDV.
Primer 1:
Ponudnik, ki nima sedeža v EU, opravlja storitve, povezane s premičninami (npr. prenove) v Sloveniji, Franciji in na Madžarskem za prejemnike v navedenih državah članicah. Isti ponudnik je identificiran za DDV v Sloveniji za opravljanje drugih vrst storitev (npr. dobave blaga med podjetji). Ponudnik se odloči, da bo uporabil neunijsko ureditev v Franciji (država članica identifikacije). Zato mora prek sistema VEM v Franciji prijaviti in plačati DDV za vse opravljene storitve, ki so zajete v posebni ureditvi. Opravljanja teh storitev, povezanih s premičninami, ne more prijaviti v Sloveniji v okviru obračuna slovenskega DDV. Druge storitve (dobave blaga med podjetji) v Sloveniji, ki niso zajete v posebni ureditvi, mora prijaviti v okviru domačega obračuna slovenskega DDV. V obračunu slovenskega DDV lahko uveljavlja odbitek vseh DDV, obračunanih v Sloveniji. V zvezi z DDV, obračunanimi v Franciji ali na Madžarskem, mora pri davčnem organu zadevne države članice vložiti zahtevek za vračilo DDV.
Primer 2:
Če se isti ponudnik registrira za uporabo sistema VEM v Sloveniji, mora DDV na vse opravljene storitve, ki so zajete v posebni ureditvi, prijaviti in plačati prek sistema VEM v Sloveniji. Druge storitve v Sloveniji (npr. dobave blaga med podjetji), ki niso zajete v sistemu VEM, mora prijaviti v okviru obračuna slovenskega DDV. V navedenem domačem obračunu DDV lahko uveljavlja odbitek vseh DDV, obračunanih v Sloveniji. V zvezi z DDV, obračunanimi v Franciji ali na Madžarskem, mora pri davčnem organu zadevne države članice vložiti zahtevek za vračilo DDV.
3. Unijska ureditev VEM
Za davčne zavezance s sedežem v Sloveniji, ki opravijo dobave blaga ali TBE storitve v druge države članice v manjšem obsegu, se z namenom poenostavitve izpolnjevanja obveznosti glede DDV določi prag prometa v višini 10.000 EUR v koledarskem letu, do katerega lahko uporabljajo splošna pravila za določitev kraja obdavčitve (t.j. blago in navedene storitve se obdavčijo v Sloveniji).
Ko je ta prag prekoračen se šteje, da je kraj opravljanja TBE storitev v državi članici končnega potrošnika, kraj opravljanja prodaje na daljavo znotraj Skupnosti pa v državi članici, v kateri se prevoz blaga konča. Prag v višini 10.000 EUR se uporablja samo za TBE storitve ter prodajo blaga na daljavo znotraj Skupnosti. Za druge storitve, ki niso TBE storitve, ter za prodajo uvoženega blaga na daljavo se ne uporablja. Prag v višini 10.000 EUR tudi ne zajema gradbenih storitev.
Domače dobave blaga, tj. kadar je blago v isti državi članici kot prejemnik, ki mu je blago poslano, se lahko izjemoma prijavijo v okviru unijske ureditve, vendar samo, kadar elektronski vmesnik prijavi dobave, pri katerih postane domnevni dobavitelj. Domnevni dobavitelj je davčni zavezanec, ki omogoča dobavo blaga med dobaviteljem (osnovnim dobaviteljem) in stranko z uporabo elektronskega vmesnika (npr. trga, platforme, portala itd).
Če se dobavitelj ali ponudnik ali domnevni dobavitelj odloči, da se registrira na podlagi unijske ureditve, mora prijaviti in plačati DDV na vse dobave, ki so zajete v unijski ureditvi. V tem primeru jih ne more prijaviti v okviru nacionalnega obračuna DDV.
V Sloveniji se lahko v unijsko ureditev vključi davčni zavezanec:
-
ki nima sedeža v državi članici potrošnje, ima pa sedež v Sloveniji,
-
nima sedeža v Uniji, ima pa poslovno enoto v Sloveniji in
-
ki nima v Uniji niti sedeža niti stalne poslovne enote, opravlja pa dobave blaga, ki ga skladišči v Sloveniji in katerega odpošiljanje ali prevoz v državo članico potrošnje se začne v Sloveniji.
Primer 1:
Davčni zavezanec A s sedežem v Sloveniji ponuja antivirusne programe preko spleta, pri čemer je skupna vrednost opravljenih elektronskih storitev v tekočem koledarskem letu presegla 10.000 EUR. Kupci teh programov so tudi osebe, ki niso davčni zavezanci (končni uporabniki) iz Italije in Avstrije. Storitev se uvršča med elektronsko opravljene storitve, zato se kraj njihovega opravljanja po novem določi po kraju teh naročnikov. To posledično pomeni, da je davčni zavezanec A na izdanih računih dolžan obračunati italijanski oziroma avstrijski DDV. Davčni zavezanec A ima dve možnosti, in sicer:
-
identificira se za namene DDV v Italiji in Avstriji ali
-
odloči se za uporabo sistema VEM in svoje DDV obveznosti do Italije in Avstrije izpolnjuje preko e-Davkov v Sloveniji. V tem primeru je dolžan izpolnjevati obveznosti po tej posebni ureditvi za tekoče koledarsko leto in za naslednji dve koledarski leti.
Primer 2:
Dobavitelj ali ponudnik s sedežem v EU opravlja prodajo blaga na daljavo znotraj Skupnosti in opravlja storitve za prejemnike v številnih državah članicah EU. Želi se registrirati na podlagi unijske ureditve ter v okviru te ureditve prijaviti in plačati DDV izključno na opravljene storitve. V skladu s pravili o DDV v zadevnem domačem obračunu DDV v zadevni državi članici želi tudi prijaviti in plačati DDV na prodaje blaga na daljavo.
Dobavitelj, ki se odloči registrirati za uporabo sistema VEM, bi moral prek sistema VEM prijaviti vse svoje dobave in opravljene storitve, ki so zajete v unijski ureditvi. Unijske ureditve zato ne more uporabiti samo za opravljene storitve. Ko je registriran na podlagi unijske ureditve, mora prek sistema VEM prijaviti opravljene storitve in prodajo blaga na daljavo. V primeru, da opravlja dobave tudi davčnim zavezancem za katere se šteje, da je kraj obdavčitve Slovenija, jih je dolžan izkazati v obrazcu DDV-O.
Primer 3:
Elektronski vmesnik s sedežem v EU je domnevni dobavitelj pri prodaji blaga na daljavo znotraj Skupnosti in domačih dobavah blaga za prejemnike v EU. Elektronski vmesnik opravlja tudi čezmejne elektronske storitve med podjetji in potrošniki za prejemnike v EU. Sistem VEM želi uporabiti samo za prijavo in plačilo DDV na prodajo blaga na daljavo. DDV na domače dobave blaga, ki jih opravi kot domnevni dobavitelj, in elektronske storitve bi prijavil in plačal v skladu s splošnimi pravili o DDV.
Dobavitelj ali ponudnik, ki se registrira za uporabo sistema VEM, bi moral prek sistema VEM prijaviti vse svoje dobave in opravljene storitve, ki so zajete v unijski ureditvi. Elektronski vmesnik zato ne more uporabiti sistema VEM za izbrane dobave/opravljene storitve. Ko je registriran na podlagi unijske ureditve, mora vse svoje upravičene dobave in storitve (prodajo blaga na daljavo, domače dobave blaga, ki jih opravi kot domnevni dobavitelj, in opravljene storitve) prijaviti prek sistema VEM.
Primer 4:
Dobavitelj ali ponudnik ima sedež v Švici in opravlja storitve za prejemnike v Avstriji. Dobavlja tudi blago, ki se odpošilja iz Slovenije prejemnikom v Španiji. Za prijavo in plačilo DDV za te storitve in dobave želi uporabiti sistem VEM.
Katere ureditve mora uporabiti za te storitve in dobave?
Dobavitelj ali ponudnik nima sedeža v EU. To pomeni, da mora za opravljanje storitev za prejemnike v Avstriji uporabiti neunijsko ureditev (prosta izbira države…
