SODBA SODIŠČA (deseti senat)
z dne 17. decembra 2020 ( jezik postopka: nemščina)
„Predhodno odločanje – Davek na dodano vrednost (DDV) – Vračilo DDV – Direktiva 2008/9/ES – Člen 8(2)(d) – Člen 15 – Navedba številke računa – Zahtevek za vračilo“
V zadevi C‑346/19,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče, Nemčija) z odločbo z dne 13. februarja 2019, ki je na Sodišče prispela 2. maja 2019, v postopku
Bundeszentralamt für Steuern
proti
Y‑GmbH,
SODIŠČE (deseti senat),
v sestavi M. Ilešič, predsednik senata, E. Juhász (poročevalec) in I. Jarukaitis, sodnika,
generalni pravobranilec: E. Tanchev,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Y‑GmbH G. Thurmayr, Steuerberater in S. Ledermüller, Steuerberaterin,
– za nemško vlado J. Möller in S. Eisenberg, agenta,
– za Evropsko komisijo J. Jokubauskaitė in R. Pethke, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 8(2)(d) in člena 15 Direktive Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (UL 2008, L 44, str. 23), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2010/66/EU z dne 14. oktobra 2010 (UL 2010, L 275, str. 1) (v nadaljevanju: Direktiva 2008/9).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Bundeszentralamt für Steuern (zvezni davčni urad, Nemčija) in družbo Y‑GmbH glede vračila davka na dodano vrednost (DDV), ki je bilo tej družbi zavrnjeno.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2006/112
3 Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2008/8/ES z dne 12. februarja 2008 (UL 2008, L 44, str. 11) (v nadaljevanju: Direktiva 2006/112), v členu 170 določa:
„Vsi davčni zavezanci, ki […] nimajo sedeža v državi članici, v kateri kupujejo blago in storitve ali uvažajo blago, obdavčeno z DDV, imajo pravico do vračila DDV pod pogojem, da se blago in storitve uporabljajo za
(a) transakcije iz člena 169;
(b) transakcije, za katere davek plača izključno prejemnik v skladu s členi 194, 195, 196, 197 in 199.“
4 Člen 171(1) te direktive določa:
„Vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici, v kateri kupujejo blago in storitve ali uvažajo blago, obdavčeno z DDV, ampak v drugi državi članici, se opravi v skladu s podrobnimi pravili iz Direktive 2008/9/ES.“
5 Člen 178(a) navedene direktive določa, da mora davčni zavezanec za uveljavljanje pravice do odbitka v zvezi z dobavo blaga in opravljanjem storitev imeti račun, izdan v skladu z določbami iz naslova XI, poglavje 3, oddelki od 3 do 6, te direktive.
6 Člen 226 Direktive 2006/112, ki je v oddelku 4 poglavja 3 naslova XI te direktive, določa:
„Brez poseganja v posebne določbe te direktive, se za namene DDV na računih, ki se izstavljajo v skladu s členom 220 in 221 zahtevajo samo naslednji podatki:
[…]
2. zaporedna številka, ki temelji na eni ali več serij, ki izključno identificira račun;
[…]“
Direktiva 2008/9
7 Člen 1 Direktive 2008/9 določa:
„Ta direktiva določa podrobna pravila za vračilo [DDV] v skladu s členom 170 Direktive [2006/112].“
8 Člen 2 te direktive določa:
„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
5. ,vlagatelj‘ je davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici vračila, in vlaga zahtevek za vračilo.“
9 Člen 3 Direktive 2008/9 določa:
„Ta direktiva se uporablja za vsakega davčnega zavezanca, ki nima sedeža v državi članici vračila in izpolnjuje naslednje pogoje:
(a) v obdobju vračila v državi članici vračila ni imel sedeža svoje ekonomske dejavnosti ali stalne poslovne enote, iz katere so se opravljale poslovne transakcije, ali, če ni imel takšnega sedeža ali poslovne enote, svojega bivališča ali običajnega kraja bivanja;
(b) v obdobju vračila ni dobavil nobenega blaga ali opravil storitev, za katere bi se lahko štelo, da je bilo dobavljeno ali so bile opravljene v državi članici vračila, z izjemo naslednjih transakcij:
(i) opravljanje prevoznih storitev in s tem povezanih pomožnih storitev, ki so oproščene v skladu s členi 144, 146, 148, 149, 151, 153, 159 ali 16[0] Direktive [2006/112];
(ii) dobave blaga in opravljanje storitev prejemniku, ki je v skladu s členi 194 do 197 in členom 199 Direktive [2006/112] dolžan plačati davek.“
10 Člen 5 navedene direktive določa:
„Vsaka država članica davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v državi članici vračila, povrne DDV, ki je bil zaračunan za blago, ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v tej državi članici, ali za uvoz blaga v to državo članico, če se takšno blago in storitve uporabijo za naslednje transakcije:
(a) transakcije iz člena 169(a) in (b) Direktive [2006/112];
(b) transakcije, katerih prejemnik je v skladu s členi 194 do 197 in členom 199 Direktive [2006/112], kakor se uporablja v državi članici vračila, dolžan plačati DDV.
Brez poseganja v člen 6 se, za namene te direktive, zahtevek za upravičenost do vračila določi v skladu z Direktivo [2006/112], kakor se uporablja v državi članici vračila.“
11 Člen 7 iste direktive določa:
„Davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici vračila, uveljavlja vračilo DDV v državi članici vračila tako, da na državo članico vračila naslovi elektronski zahtevek, ki ga predloži v državi članici, kjer ima sedež, prek elektronskega portala, ki ga je vzpostavila ta država članica.“
12 Člen 8(2) Direktive 2008/9 določa:
„Poleg podatkov iz odstavka 1 mora zahtevek za vračilo za vsako državo članico vračila in za vsak račun ali uvozni dokument vsebovati naslednje podatke:
(a) ime in polni naslov dobavitelja;
(b) identifikacijsko številko DDV ali davčno sklicno številko dobavitelja, kot mu jo dodeli država članica vračila v skladu z določbami členov 239 in 240 Direktive [2006/112], razen pri uvozu;
(c) predpono države članice vračila v skladu s členom 215 Direktive [2006/112], razen pri uvozu;
(d) datum in številko računa ali uvoznega dokumenta;
(e) davčno osnovo in znesek DDV, izražena v valuti države članice vračila;
(f) znesek odbitnega DDV, izračunana v skladu s členom 5 in drugim odstavkom člena 6, izražen v valuti države članice vračila;
(g) po potrebi tudi odbitni delež, izračunan v skladu s členom 6 in izražen v odstotkih;
(h) vrsto pridobljenega blaga ali storitev, označeno z oznakami iz člena 9.“
13 Člen 10 te direktive določa:
„Brez poseganja v zahtevo po informacijah iz člena 20 lahko država članica vračila od vlagatelja zahteva, da hkrati z zahtevkom za vračilo v elektronski obliki predloži kopijo računa ali uvoznega dokumenta, če je na računu ali uvoznem dokumentu davčna osnova v višini najmanj 1000 EUR ali v protivrednosti v nacionalni valuti. Vendar pa je v primeru računa za gorivo prag 250 EUR ali protivrednost v nacionalni valuti.“
14 Člen 15 navedene direktive…
