SODBA SODIŠČA (deseti senat)
z dne 9. septembra 2021 (jezik postopka: španščina)
„Predhodno odločanje – Harmonizacija zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Osma direktiva 79/1072/EGS – Členi 3, 6 in 7 – Postopki za vračilo davka na dodano vrednost (DDV) – Davčni zavezanci, katerih sedež ni na ozemlju države – Zavrnitev vračila plačanega DDV – Dokumenti, ki utemeljujejo pravico do vračila – Nepredložitev dokazil v določenem roku“
V zadevi C‑294/20,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Audiencia Nacional (osrednje sodišče, Španija) z odločbo z dne 5. marca 2020, ki je na Sodišče prispela 1. julija 2020, v postopku
GE Auto Service Leasing GmbH
proti
Tribunal Económico Administrativo Central,
SODIŠČE (deseti senat),
v sestavi M. Ilešič, predsednik senata, E. Juhász (poročevalec) in C. Lycourgos, sodnika,
generalni pravobranilec: E. Tanchev,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za GE Auto Service Leasing GmbH A. Azpeitia Gamazo in A. Albarrán Jiménez, abogados,
– za špansko vlado S. Jiménez García in M. J. Ruiz Sánchez, agenta,
– za češko vlado M. Smolek, O. Serdula in J. Vláčil, agenti,
– za estonsko vlado N. Grünberg, agentka,
– za grško vlado M. Tassopoulou, S. Trekli in G. Avdikos, agenti,
– za Evropsko komisijo L. Lozano Palacios in J. Jokubauskaitė, agentki,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Osme direktive Sveta z dne 6. decembra 1979 o uskladitvi zakonov držav članic o prometnih davkih – postopki za vračilo davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, katerih sedež ni na ozemlju države (79/1072/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 79, v nadaljevanju: Osma direktiva o DDV).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo GE Auto Service Leasing GmbH (v nadaljevanju: Auto Service) in Tribunal Económico-Administrativo Central (osrednja komisija za gospodarske in upravne zadeve, Španija) zaradi zavrnitve vračila davka na dodano vrednost (DDV), ki ga je zaračunala ta družba.
Pravni okvir
Pravo Unije
Šesta direktiva o DDV
3 Člen 17 Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2006/18/ES z dne 14. februarja 2006 (UL 2006, L 51, str. 12) (v nadaljevanju: Šesta direktiva o DDV), določa:
„1. Pravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka.
2. Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčljivih transakcij, je davčni zavezanec upravičen odbiti davek, ki ga je dolžan plačati:
(a) davek na dodano vrednost, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za blago ali storitve, ki mu jih je dobavil ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec;
(b) davek na dodano vrednost, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za uvoženo blago;
(c) davek na dodano vrednost, ki ga je dolžan v skladu s členoma 5(7)(a) in 6(3).
3. Države članice vsakemu davčnemu zavezancu tudi odobrijo pravico do odbitka ali vračila davka na dodano vrednost iz odstavka 2, če se blago in storitve uporabljajo za namene:
(a) transakcij v zvezi z gospodarskimi dejavnostmi iz člena 4(2), opravljenih v drugi državi, ki bi bile upravičene do odbitka davka, če bi bile opravljene na ozemlju države;
(b) transakcij, oproščenih v skladu s členom 14(1)(i) in členoma 15 in 16(1)(B), (C) in (D) ter odstavkom 2;
(c) katerih koli transakcij, oproščenih v skladu s členom 13B(a) in (d), odstavki 1 do 5, če ima naročnik sedež izven Skupnosti ali če so te transakcije neposredno povezane z blagom, namenjenim izvozu v državo izven Skupnosti.
[…]“
4 Člen 28f navedene direktive določa:
„[…]
4. Davek na dodano vrednost iz odstavka 3 se vrne:
– davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža na ozemlju države, imajo pa sedež v drugi državi članici, v skladu s podrobnimi izvedbenimi pravili iz [Osme direktive o DDV],
[…]“
Osma direktiva o DDV
5 Člen 2 Osme direktive o DDV določa:
„Vsaka država članica pod spodaj navedenimi pogoji vrne davčnemu zavezancu, ki nima sedeža na ozemlju države, ima pa sedež v drugi državi članici, vsakršen davek na dodano vrednost, zaračunan za storitve ali premičnine, ki so mu jih dobavili drugi davčni zavezanci na ozemlju države, ali zaračunan ob uvozu blaga v državo, v kolikor se to blago oz. storitve uporabljajo za namene transakcij iz člena 17(3)(a) in (b) [Šeste direktive o DDV] in za opravljanje storitev iz člena 1(b).“
6 Člen 3 te direktive določa:
„Da bi bil upravičen do vračila, mora vsak davčni zavezanec iz člena 2, ki ne dobavlja blaga ali storitev, za katere se šteje, da so dobavljene na ozemlju države, storiti naslednje:
(a) pristojnemu organu iz prvega odstavka člena 9 poslati zahtevek, katerega vzorec se nahaja v Prilogi A. K zahtevku mora priložiti izvirnike računov ali uvozne dokumente. Države članice morajo dati prosilcem na voljo kratko obvestilo, v katerem morajo vsekakor biti vsaj tisti podatki, ki so navedeni v Prilogi C;
(b) predložiti dokazilo v obliki potrdila, ki ga izda uradni organ države, v kateri ima sedež, da je zavezanec za davek na dodano vrednost v tej državi. Vendar, kadar pristojni organ iz prvega odstavka člena 9 že ima v svoji posesti takšno dokazilo, davčni zavezanec ni dolžan predložiti novega dokazila eno leto od datuma, ko je uradni organ države, v kateri ima ta sedež, izdal prvo potrdilo. Države članice ne smejo izdajati potrdil davčnim zavezancem, ki so deležni davčne oprostitve na podlagi člena 24(2) [Šeste direktive o DDV];
(c) s pisno izjavo potrditi, da ni dobavljal nikakršnega blaga oz. storitev, za katere se šteje, da so bile dobavljene na ozemlju države v obdobju iz prvega in drugega stavka prvega pododstavka člena 7(1);
(d) obvezati se, da bo povrnil vse pomotoma prejete vsote.“
7 Člen 4 navedene direktive določa:
„Da bi bil upravičen do vračila, mora vsak davčni zavezanec iz člena 2, ki na ozemlju države ne dobavlja blaga ali storitev, za katere se šteje, da so bile dobavljene v državi, razen storitev iz člena 1(a) in (b), storiti naslednje:
(a) izpolniti zahteve, določene v členu 3(a), (b) in (d);
[…]“
8 Člen 6 iste direktive določa:
„Države članice ne smejo davčnemu zavezancu iz člena 2 naložiti nikakršne dodatne obveznosti poleg tistih, ki so navedene v členih 3 in 4, razen obveznosti, da v posebnih primerih posreduje potrebne podatke za odločanje o upravičenosti zahtevka za vračilo davka.“
9 Člen 7 Osme direktive o DDV določa:
„1. Zahtevek za vračilo davka, kot je določen v členih 3 in 4, se nanaša na fakturirane nabave blaga ali storitev ali na uvoz, opravljen v obdobju, ki ni krajše od treh mesecev oziroma ni daljše od enega koledarskega leta. Zahtevki se lahko nanašajo tudi na obdobje, krajše od treh mesecev, če gre za obdobje do zaključka koledarskega leta. Ti zahtevki se lahko nanašajo tudi na račune ali uvozne dokumente, ki niso bili sestavni del prejšnjih zahtevkov in ki zadevajo transakcije, zaključene v zadevnem koledarskem letu. Zahtevke je treba predložiti pristojnemu organu iz člena 9(1) v roku šestih mesecev od konca koledarskega leta, v katerem je nastala davčna obveznost.
[…]
3. Pristojni organ iz člena 9(1) mora ožigosati vsak predložen račun in/ali uvozni dokument, da ne bi prišlo do njihove ponovne uporabe pri drugih zahtevkih in jih mora vrniti v roku enega meseca.
4. Odločitve glede zahtevkov za vračilo davka je treba sporočiti v šestih mesecih od datuma, ko se zahtevki skupaj z vsemi potrebnimi dokumenti, ki se zahtevajo po tej direktivi zaradi proučitve upravičenosti, predložijo pristojnemu organu iz odstavka 3. Vračilo davka je treba opraviti pred zaključkom zgoraj navedenega obdobja na zahtevo vlagatelja bodisi v državi članici, kjer se davek vrne ali v državi, kjer ima vlagatelj svoj sedež. V slednjem primeru bančni stroški za transfer bremenijo vlagatelja.
Razloge za zavrnitev prošnje je treba posebej navesti. Ugovori zoper zavrnitve so možni pri pristojnih organih v zadevnih državah članicah pod enakimi pogoji, kar zadeva njihovo obliko in roke, kakršni veljajo glede zahtevkov za vračilo davka, ki jih vložijo davčni zavezanci s sedežem v tej državi.
[…]“
Direktiva 2006/112/ES
10 Člena 411 in 413 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1) določata, da ta direktiva razveljavlja Šesto direktivo o DDV in da začne veljati 1. januarja 2007.
Direktiva 2008/9/ES
11 Iz člena 28(1) in (2) Direktive Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (2008, UL L 44, str. 23) izhaja, da se Direktiva 2008/9 uporablja za zahtevke za vračilo, predložene po 31. decembru 2009, in da razveljavlja Osmo direktivo o DDV s 1. januarjem 2010.
Špansko pravo
12 Člen 119 Ley 37/1992 del Impuesto sobre el Valor Añadido (zakon 37/1992 o davku na dodano vrednost) z dne 28. decembra 1992 (BOE št. 312 z dne 29. decembra 1992, str. 44247), naslovljen „Posebna ureditev vračil nekaterim gospodarskih subjektom, ki nimajo sedeža na ozemlju, kjer velja DDV“, določa:
„1. Gospodarski subjekti, ki nimajo sedeža na ozemlju, kjer velja DDV, in za katere so izpolnjeni pogoji iz naslednjega odstavka, lahko v skladu z določbami tega člena uveljavljajo pravico do vračila davka na dodano vrednost, ki so ga plačali ali ki je bil, kjer je to ustrezno, nanje prenesen na tem ozemlju.
[…]
2. Pogoji za uveljavljanje pravice do vračila iz tega člena so:
1.º da imajo gospodarski subjekti, ki nameravajo to pravico izkoristiti, sedež v Skupnosti, na Kanarskih otokih, v Ceuti ali Melilli ali na drugih ozemljih tretjih držav;
[…]
2.º da gospodarski subjekti v obdobju, na katero se nanaša zahtevek, na ozemlju, kjer velja DDV, niso opravili dobav blaga ali storitev, ki so predmet DDV, razen:
(a) dobav blaga in storitev, katerih prejemnik je zavezanec za DDV v skladu s členom 84(1), točke 2, 3 in 4, tega zakona;
(b) prevoznih storitev in pomožnih prevoznih storitev, ki so oproščene DDV na podlagi členov 21, 23, 24 in 64 tega zakona.
[…]
8. Zahtevki za vračilo se lahko nanašajo le na neposredno predhodna letna ali četrtletna obdobja.
Vendar so dopustni zahtevki za vračilo, ki se nanašajo na krajše obdobje, če se zadevno obdobje konča 31. decembra zadevnega leta.
9. Davčna uprava lahko od zadevnih oseb zahteva, naj predložijo informacije in dokazila, potrebna za…
