6.3 DDV: Obdavčljive transakcije
Erika Režek, davčna svetovalka
1. člen ZDDV-1 definira pojme »ozemlja« držav, za katere veljajo določila tega zakona in sicer »ozemlje Slovenije«, »ozemlje države članice«, »tretja država«. Nadalje našteva tudi, katera ozemlja se štejejo za tretja ozemlja, v smislu, ali so del carinskega območja Unije ali ne in je pomembna zaradi listin, s katerimi davčni zavezanec dokazuje promet blaga s tretjimi ozemlji.
V 1. členu ZDDV-1 (1. člen ZDDV-1K, uporaba od 1.1.2020 dalje) se dopolnjuje navedba direktiv EU, ki se z ZDDV-1 prenašajo v slovenski pravni red, in sicer se vključi zadnja sprememba Direktive 2006/112, tj. Direktiva Sveta (EU) 2019/475 o spremembi direktiv 2006/112/ES in 2008/118/ES glede vključitve italijanske občine Campione d'Italia in italijanskih voda Luganskega jezera v carinsko območje Unije in v ozemeljsko uporabo Direktive 2008/118/ES.
S spremembo drugega odstavka 1. člena ZDDV-1, v katerem so podane temeljne definicije, ki omogočajo določitev ozemelj oziroma območij, za katera veljajo posamezna pravila o obdavčevanju blaga in storitev z DDV, se opredelitvi ozemelj, ki so del carinskega območja Unije, za katere se Direktiva 2016/112/ES ne uporablja in kot taka štejejo za »tretje ozemlje«, to je del državnega ozemlja posamezne države članice, ki pa ni njen sestavni del, kot je definiran v predpisih Unije, dodata italijanska občina Campione d'Italia in italijanske vode Luganskega jezera, ki do te spremembe nista bili del carinskega območja Unije.
Predmet obdavčitve
Po 3. členu ZDDV-1, ki povzema 2. člen Direktive sveta 2006/112/ES, so predmet DDV naslednje transakcije:
1. dobave blaga, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo;
2. pridobitve blaga znotraj Unije, ki jih na ozemlju Slovenije opravi za plačilo:
a)
a) pridobitve blaga znotraj Unije, ki jih na ozemlju Slovenije opravi za plačilo davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, če je prodajalec davčni zavezanec v drugi državi članici, ki v skladu z zakonodajo te države članice ni oproščen obračunavanja DDV kot mali davčni zavezanec in ne uporablja posebnih ureditev VEM in ne vključuje novih prevoznih sredstev in blaga, dobavljenega potem, ko je bilo montirano ali instalirano;
b) v primeru pridobitve novih prevoznih sredstev davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, katerih druge pridobitve niso predmet DDV v skladu s točko d) prvega odstavka 4. člena tega zakona, ali katera koli druga oseba, ki ni davčni zavezanec;
c) v primeru pridobitve trošarinskih izdelkov, pri katerih nastane obveznost obračuna trošarine v Sloveniji v skladu z zakonom, ki ureja trošarine, davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, katerih druge pridobitve niso predmet DDV v skladu s točko d) prvega odstavka 4. člena tega zakona;
3. opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo;
4. uvoz blaga.
Od 1. 7. 2011 se, skladno z Izvedbeno Uredbo Sveta (EU), št. 282/2011, kot pridobitev blaga znotraj Unije, na podlagi točke 2 b) 1. odstavka 3. člena ZDDV-1, ne štejejo:
a) prenosi novih prevoznih sredstev oseb, ki niso davčni zavezanci in spremenijo stalno prebivališče, če v času dobave ni bilo možno uporabiti oprostitve iz točke (a) člena 138(2) Direktive 2006/112/ES oz. 2. odstavka 46. člena ZDDV-1;
b) vračilo novih prevoznih sredstev osebe, ki ni davčni zavezanec, v državo članico, iz katere so ji bila prvotno dobavljena v skladu z oprostitvijo iz točke (a) člena 138(2) Direktive 2006/112/ES oz. 2. odstavka 46. člena ZDDV-1.
Tako po tej določbi velja, kadar oseba, ki ni davčni zavezanec, spremeni stalno prebivališče in prenese novo prevozno sredstvo ali pa ga ponovno prenese v državo članico, iz katere ji je novo prevozno sredstvo bilo prvotno dobavljeno z oproščenim DDV, se takšen prenos novega prevoznega sredstva ne šteje za pridobitev novega prevoznega sredstva znotraj Unije.
Transakcije, ki niso predmet obdavčitve, 4. člen ZDDV-1 (2. člen Direktive)
(1) Ne glede na 2. a) točko prvega odstavka 3. člena tega zakona, predmet DDV niso naslednje transakcije:
a) pridobitev blaga, ki jo opravi davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, če bi bila dobava takšnega blaga na ozemlju Slovenije oproščena v skladu s 53. členom ali točkami a) do d) prvega odstavka 54. člena ZDDV-1;
b) pridobitev rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin znotraj Unije, če prodajalec deluje kot obdavčljivi preprodajalec in je bilo to blago v državi članici, iz katere je bilo odposlano ali odpeljano, predmet DDV v skladu s posebno ureditvijo za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine;
c) pridobitev rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin znotraj Unije, če je prodajalec tega blaga organizator prodaje na javni dražbi, in je bilo to blago v državi članici, iz katere je bilo odposlano ali odpeljano, predmet DDV v skladu s posebno ureditvijo za prodajo na javni dražbi;
d) pridobitev blaga, razen blaga iz točk a) do c) in razen novih prevoznih sredstev ali trošarinskih izdelkov, ki jo opravi davčni zavezanec iz drugega odstavka 94. člena ZDDV-1 za namene opravljanja dejavnosti kmetijstva in gozdarstva, ki se obdavčuje v skladu s posebno ureditvijo za kmete, ali davčni zavezanec, ki opravlja le dobave blaga ali storitev, za katere nima pravice do odbitka DDV, ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec.
(2) Točka d) prvega odstavka tega člena se uporabi le, če sta izpolnjena naslednja pogoja:
a) da skupna vrednost pridobitev blaga znotraj Unije v tekočem koledarskem letu ne preseže zneska 10.000 EUR, in
b) da skupna vrednost pridobitev blaga znotraj Unije v preteklem koledarskem letu ni presegla zneska iz prejšnje točke.
(3) Znesek iz drugega odstavka tega člena pomeni skupno vrednost pridobitev blaga znotraj Unije, brez DDV, ki ga je treba plačati ali je bil plačan za blago v državi članici, iz katere je bilo blago odposlano ali odpeljano.
(4) Ne glede na točko d) prvega odstavka tega člena, se lahko davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, odloči za obračunavanje DDV v skladu z 2. a) točko prvega odstavka 3. člena tega zakona. Davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, mora izbiro vnaprej prijaviti pristojnemu davčnemu uradu in jo uporabljati najmanj dve koledarski leti, in sicer od prvega dneva v mesecu, ki sledi mesecu prijave.
Skladno z Izvedbeno uredbo Sveta (EU), št. 282/2011 velja, da vsak davčni zavezanec, ki je upravičen do oprostitve po tej določbi in razpolaga z ID za namene DDV, ker nastopa kot plačnik DDV po 25. členu ZDDV-1, lahko za namene pridobitve blaga znotraj Unije, če ta pridobitev zanj v koledarskem letu ni presegla 10.000 EUR, in za te namene ni pridobil ID za namene DDV, ID za namene DDV, s katero razpolaga, ne sporoči dobavitelju. Tako mu dobavitelj znotraj Unije zaračuna DDV države, v kateri ima ta sedež.
Ta davčni zavezanec (pridobitelj blaga) pa ima skladno z izvedbeno uredbo, možnost, da dobavitelju znotraj Unije sporoči svojo ID za namene DDV, kljub temu, da mu je bila ta dodeljena zgolj za namene obdavčitve po 25. členu ZDDV-1 (nastopa kot prejemnik storitev), to tudi predloži dobavitelju. V ta namen se šteje, da opravi pridobitev blaga v Sloveniji in se tako šteje kot plačnik DDV po ZDDV-1. Skladno z izvedbeno uredbo mora tako narediti samoobdavčitev – obračuna in plača DDV, nima pa pravice do odbitka (se šteje kot. t.i. atipični davčni zavezanec).
Pojasnilo k tej določbi je, da dodelitev identifikacijske številke DDV davčnemu zavezancu, ki opravlja storitve v drugi državi članici ali prejema storitve iz druge države članice in za katere plača DDV izključno prejemnik, ne vpliva na pravico tega davčnega zavezanca, da mu za pridobitev blaga znotraj Unije ni treba obračunati davka.
Vendar pa, kadar davčni zavezanec svojo identifikacijsko številko DDV sporoči dobavitelju pri pridobitvi blaga znotraj Unije, se v vsakem primeru šteje, da se je odločil za obračun DDV za te transakcije.
Obdavčljive transakcije
Izraz “obdavčljiva transakcija“ lahko povzroči težave, zlasti v zvezi s transakcijami, ki štejejo za obdavčljive. Te pojme je zato treba pojasniti.
Dobava blaga – 6. člen ZDDV-1
“Dobava blaga“ pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh, kot da bi bil prejemnik lastnik.
Električna energija, plin, energija za ogrevanje in hlajenje in podobno se štejejo za blago.
Države članice lahko za dobavo blaga štejejo predajo določenih gradbenih del (točka 3, člen 14 Direktiva Sveta 2006/112/ES). Tudi “pridobitev blaga znotraj Unije “ pomeni pridobitev pravice razpolaganja na premičninah, kot da bi bil pridobitelj lastnik, ki jih pridobitelju odpošlje ali odpelje v Slovenijo iz druge države članice prodajalec ali sam pridobitelj ali druga oseba za račun enega od njiju.
Prodaja blaga na daljavo znotraj Skupnosti pomeni dobavo blaga, pri kateri dobavitelj (davčni zavezanec, ki prodaja to blago) ali druga oseba za njegov račun to blago odpošlje ali prevaža iz ene države članice v drugo osebi, ki ni davčni zavezanec, ali osebi, ki se obravnava kot oseba, ki ni davčni zavezanec. Ta opredelitev ne vključuje novih prevoznih sredstev in blaga, dobavljenega potem, ko je bilo montirano ali instalirano, ki zato ne morejo biti predmet prodaje na daljavo znotraj Skupnosti. Opredelitev pa vključuje trošarinsko blago.
Prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga pomeni dobavo blaga, pri kateri dobavitelj (davčni zavezanec, ki prodaja blago) ali druga oseba za njegov račun dobavi blago s tretjega ozemlja ali iz tretje države osebi, ki ni davčni zavezanec, ali osebi, ki se obravnava kot oseba, ki ni davčni zavezanec. Upoštevati je treba, da mora biti blago odposlano/prepeljano s tretjega ozemlja/iz tretje države, da je vključeno v to opredelitev. Blago, ki je že v skladišču v EU, ni zajeto in ne izpolnjuje pogojev za prodajo uvoženega blaga na daljavo. Opredelitev ne vključuje novih prevoznih sredstev in blaga, dobavljenega potem, ko je bilo montirano ali instalirano, ki zato ne morejo biti predmet take prodaje na daljavo.
Trošarinsko blago je lahko predmet prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, vendar ga ni mogoče prijaviti v okviru uvozne ureditve.
Kot dobava blaga se šteje tudi prodaja blaga na daljavo znotraj Skupnosti in prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga.
Uporaba…
