2.4.10 Obveznosti ponudnikov plačilnih storitev za namene nadzora dobav blaga in storitev po ZDDV-1 od 1.1.2024
Erika Režek
V Uradnem listu RS št. 122, z dne 5. 12. 2023, je bil objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1N, ki je razen določb, ki se vežejo na obveznosti ponudnikov plačilnih storitev za namene nadzora dobav blaga in storitev, slednje so se začele uporabljati 1.1.2024, začel veljati že naslednji dan po objavi, tj. 6.12.2023.
Glavni cilj novele se nanaša na uskladitev ZDDV-1 z Direktivo Sveta (EU) 2020/284 z dne 18. februarja 2020 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede uvedbe nekaterih zahtev za ponudnike plačilnih storitev pri čezmejnem e-trgovanju, ki se osredotočajo na razvoj osrednjega elektronskega sistema informacij o plačilih (CESOP) in so se začele uporabljati od 1.1.2024 dalje.
S to direktivo so sprejeti ukrepi, katerih cilj je odvrniti davčne zavezance od utajevanja DDV od teh dobav, davčnim organom pa dati na razpolago ustrezna orodja za učinkovit nadzor in boj proti goljufijam.
Od 1.1.2024 dalje veljajo tudi določbe sprejete s spremembami in dopolnitvami Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (PZDDV), ki objavljene v Uradnem listu RS št. 133/23, z dne 27.12.2023 in kot take podrobneje pojasnjujejo posamezne določila ZDDV-1N.
Direktiva sveta 2020/284 z dne 18. februarja 2020 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede uvedbe nekaterih zahtev za ponudnike plačilnih storitev, ki je bila prenesena v Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1N
Skladno z Direktivo sveta 2020/284 je od 1.1.2024 dalje za ponudnike plačilnih storitev na novo določena obveznost elektronskega vodenja evidenc in četrtletno poročanja o določenih čezmejnih plačilih in prejemnikih teh plačil davčnim organom, da bi jim bile v pomoč pri odkrivanju čezmejnih goljufij na področju DDV in boju proti njim.
Po določbah te direktive in novele ZDDV-1N, je ponudnik plačilnih storitev dolžan določiti lokacijo prejemnika plačila in plačnika na podlagi identifikacijske oznake plačilnega računa (IBAN) ali katere koli druge identifikacijske oznake, ki nedvoumno določa plačnika ali prejemnika plačila in njuno lokacijo. Če takšna oznaka ni na voljo, ponudnik uporabi poslovno identifikacijsko oznako ponudnika plačilnih storitev (BIC), ki deluje v imenu plačnika ali prejemnika plačila. Za ponudnike plačilnih čezmejnih storitev je določena tudi obveznost vodenja evidenc, ki jih izvršijo kupci v državah članicah, in prejemnike plačil, ki v posameznem četrtletju prejmejo več kot 25 čezmejnih plačil. Ponudniki plačilnih storitev v evidenci vodijo podatke, s katerimi razpolagajo v okviru opravljanja svoje dejavnosti. Direktiva Sveta (EU) 2020/284 zbiranja dodatnih podatkov pa ne predpisuje.
Obveznost vodenja evidenc za ponudnika plačilnih storitev plačnika velja, kadar se plačnik nahaja v kateri koli državi članici, prejemnik plačila pa na tretjem ozemlju ali v tretji državi (čezmejna plačila prejemnikom izven Unije). Obveznost vodenja evidenc prejemnika plačila pa nastopi, kadar se prejemnik čezmejnega plačila, ki ga izvrši plačnik v kateri koli državi članici, nahaja v državi članici (čezmejna plačila znotraj Unije).
Ponudnik plačilnih storitev je dolžan hraniti evidence v elektronski obliki tri koledarska leta po koncu leta, v katerem je bilo izvedeno plačilo.
Podatke o čezmejnih plačilih in prejemnikih plačil, ki jih davčni organ prejme v svoj informacijski sistem, posreduje v osrednji elektronski sistem informacij o plačilih (central electronic system of payment information – CESOP).
Več informacij in gradiv je objavljenih na spletni strani FURS, pod razdelkom CESOP - osrednji elektronski sistem informacij o plačilih.
… 