SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 13. marca 2019 (jezik postopka: švedščina)
„Predhodno odločanje – Davek na dodano vrednost (DDV) – Direktiva 2006/112/ES – Člen 53 – Storitve v zvezi z dostopom na izobraževalne prireditve – Kraj obdavčljivih transakcij“
V zadevi C‑647/17,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Högsta förvaltningsdomstolen (vrhovno upravno sodišče, Švedska) z odločbo z dne 9. novembra 2017, ki je prispela na Sodišče 20. novembra 2017, v postopku
Skatteverket
proti
Srf konsulterna AB,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi E. Regan (poročevalec), predsednik senata, C. Lycourgos, E. Juhász, M. Ilešič in I. Jarukaitis, sodniki,
generalna pravobranilka: E. Sharpston,
sodna tajnica: C. Strömholm, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 18. oktobra 2018,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Skatteverket A.-S. Pallasdies, agentka,
– za švedsko vlado A. Falk, C. Meyer-Seitz in H. Shev, agentke,
– za francosko vlado D. Colas, E. de Moustier in A. Alidière, agenti,
– za vlado Združenega kraljestva S. Brandon in G. Brown, agenta, skupaj z E. Mitrophanous, barrister,
– za Evropsko komisijo K. Simonsson, J. Jokubauskaitė, G. Tolstoy in E. Ljung Rasmussen, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 10. januarja 2019
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 53 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2008/8/ES z dne 12. februarja 2008 (UL 2008, L 44, str. 11) (v nadaljevanju: Direktiva o DDV).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Skatteverket (davčna uprava, Švedska) in družbo Srf konsulterna AB (v nadaljevanju: Srf) glede davčnega stališča, ki ga je izdala Skatterättsnämnden (komisija za davčno pravo, Švedska) o pobiranju davka na dodano vrednost (DDV) – na Švedskem – za izvajanje petdnevnih izobraževanj s področja računovodstva in poslovodenja v drugi državi članici za davčne zavezance, ki imajo sedež svoje ekonomske dejavnosti na Švedskem ali imajo tam stalno poslovno enoto.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2006/112
3 Naslov V Direktive o DDV, ki se nanaša na kraj obdavčljivih transakcij, zajema poglavje 3, naslovljeno „Kraj opravljanja storitev“. Oddelek 2 tega poglavja, naslovljen „Splošne določbe“, vsebuje člena 44 in 45 te direktive.
4 Člen 44 navedene direktive določa:
„Kraj opravljanja storitev je za davčnega zavezanca, ki deluje kot tak, kraj, kjer ima sedež svoje [ekonomske] dejavnosti. Če so te storitve opravljene [v] stalni poslovni enoti davčnega zavezanca v kraju, ki ni kraj, v katerem ima sedež svoje [ekonomske] dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te storitve, stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva.“
5 Oddelek 3 poglavja 3 Direktive 2006/112, naslovljen „Posebne določbe“, vsebuje člene od 46 do 59a te direktive.
6 Člen 53 navedene direktive določa:
„Kraj opravljanja storitev v zvezi z vstopninami za [dostopom na] kulturne, umetnostne, športne, znanstvene, izobraževalne, zabavne ali podobne prireditve, kot so sejmi in razstave, ter z vstopninami [dostopom] povezanih pomožnih storitev, ki so opravljene davčnemu zavezancu, je kraj, kjer te prireditve dejansko potekajo.“
Direktiva 2008/8/ES
7 V uvodnih izjavah 3 in 6 Direktive Sveta 2008/8/ES z dne 12. februarja 2008 o spremembi Direktive 2006/112 glede kraja opravljanja storitev (UL 2008, L 44, str. 11) je navedeno:
„(3) Za vsako opravljanje storitev bi moral biti kraj obdavčitve načeloma kraj dejanske potrošnje. Če bi se na ta način spremenilo splošno pravilo za kraj opravljanja storitev, bi bile še vedno potrebne določene izjeme od tega splošnega pravila zaradi administrativnih razlogov in razlogov politik.
[…]
(6) V določenih okoliščinah se splošna pravila v zvezi s krajem opravljanja storitev tako za davčne zavezance kot za osebe, ki niso davčni zavezanci, ne uporabljajo, namesto njih pa se uporabljajo opredeljene izjeme. Te izjeme bi morale predvsem temeljiti na obstoječih merilih in upoštevati načelo obdavčitve v kraju potrošnje, pri čemer ne bi smele nalagati nesorazmernih administrativnih obremenitev nekaterim podjetjem.“
Izvedbena uredba (EU) št. 282/2011
8 V uvodnih izjavah 4 in 27 Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112 (UL 2011, L 77, str. 1, v nadaljevanju: Izvedbena uredba) je navedeno:
„(4) Cilj te uredbe je zagotoviti bolj enotno uporabo sedanjega sistema DDV z določitvijo pravil izvajanja Direktive [o DDV], zlasti glede davčnih zavezancev, dobav blaga in opravljanja storitev ter kraja obdavčljivih transakcij. V skladu z…
